Uroš Gramc
Te dni ni lahko biti turist v Parizu. Poskusil sem za dve uri in sem imel dovolj. Ne ravno po lastni želji, ampak sem v hotelu pustil akreditacijo, češ, za ogled dogodkov, ki so brezplačni in za širšo javnost, je itak ne potrebujem. Pa sem se še kako zmotil. No, saj bi šlo tudi brez, vendar bi potreboval več časa in še malo sreče.
Ideja je bila ogled parka šampionov, prostora blizu Eifflovega stolpa, kjer se je z zlatom okrog vratu sprehajala Andreja Leški in mahala obiskovalcem, in kjer smo želeli videti tudi Benjamina Savška, Kristjana Čeha, odbojkarje in še koga. Včeraj bi lahko metalce diska s kolajnami in druge ase, skupno kar 118 športnikov, vendar žal ni šlo. Pa sva bila s Timijem na vhodu uro in pol prej. "Polno je. Vi z akreditacijo smete, on pa ne," je varnostnica mene odpikala.
Kar 118 dobitnikov kolajn se je sprehodilo skozi park šampionov
Okej, saj neke strašne želje niti ni bilo, le čas je bil in kanček radovednosti. Kaj pa zdaj? Sredi Trocadera se težko kaj zmeniš, vsi se zaletavajo vate. A je padla še ena ideja, ki živi le za čas olimpijskih iger - ogled krogle z olimpijskim ognjem, imenovanim Cauldron. Čez dan je privezan na tleh, ponoči ga menda dvignejo pod oblake. Jardin des Tulieries je velik park in v njem ga hranijo.
Če bi bil res turist, bi imel verjetno čas in bi se peš sprehodil do njega čez Elizejske poljane, a ker ura ni nikoli na strani novinarjev, sva šla za dve postaji na vlak in za dve na metro, pa sva bila malce stran v praktično istem delu francoske prestolnice. Seveda sva si spet lahko od daleč in čez ograjo ogledovala olimpijsko znamenitost, vsaj jaz ne bi mogel bližje. Vhoda sicer nisva našla, a če okrog balona ni bilo gneče, že ni šlo bližje kar tako. Niti ni bilo potrebe, že brez tega je bilo dovolj vroče, prizor je bil impozanten, a pogled na ogromno kroglo z ognjem je z razdalje povsem potešil mojo radovednost.
To je bil kraj, kjer se olimpijski turisti križajo z drugimi. Pod slavolokom proti Louvru nas je gospodična z violino v roki in glasbo s Titanika popeljala že v neki drugi svet. Ko je na drugem koncu godalni duet preigraval takte klasične glasbe, pa je nastopil čas za odklop od olimpijskega delovnega dne. Čeprav se ta v Parizu nikoli zares ne konča. Dober primer so ravno te vrstice.
