(ŠAHOVSKI KOTIČEK) Podcenjeni velikan, ki ga Nizozemci častijo še danes

Ljudje igrajo šah na trgu Maxa Euweja v Amsterdamu.

Profimedia

Za Maxa Euweja je bil usoden Aleksander Aljehin, za Smislova in Talja Mihail Botvinnik. Euwe, čeprav prvak le dve leti, se je ponašal z eno najbolj impresivnih, najbolj spoštovanih karier v šahovskem svetu, v domovini pa je bil sploh popolni zvezdnik – eden najbolj priljubljenih Nizozemcev vseh časov sploh! In prav njegova je zasluga, da je šah na Nizozemskem še danes zelo priljubljen.

Dr. Max Euwe (rojen leta 1901) je res imel kaj pokazati. Šah še zdaleč ni bil osrednja dejavnost v njegovem življenju, še precej več časa je namenil družini in drugi veliki ljubezni – matematiki. Ženo Carolino je spoznal v zgodnjih dvajsetih letih, sledila sta hitra poroka in rojstvo treh hčera. Max in njegova Caro sta ostala skupaj do doktorjeve smrti leta 1981 – zlata poroka in še nekaj let čez, torej.

V matematiki je šlo še hitreje. Ekspresna diploma na univerzi v Amsterdamu, že tri leta pozneje še doktorat v Rotterdamu. Euwe je v letih pred vojno družino preživljal s poučevanjem matematike na ženskem liceju. Si lahko zamislite: ves dan v družbi deklet, nato pa hitro domov, kjer so ga čakale žena in tri hčere! Moško družbo si je vendarle poiskal v prostem času, ki ga je namenil kraljevski igri.

Euwe se je dokaj hitro prebil med najboljše šahiste na svetu, a koraka naprej ni zmogel, zanj preprosto ni imel ne časa in ne energije. Dodatno mu je naskok na vrh oteževalo dejstvo, da je svoja najboljša šahovska leta preživljal v družbi velikanov, najprej Emanuela Laskerja in Joseja Raula Capablanca, pozneje se jima je priključil še Aleksander Aljehin, ki je nekako obveljal za Euwejevega življenjskega tekmeca.

Vrhunec Euwejeve igralske kariere sta bila prav zagotovo dva dvoboja proti Aljehinu v letih 1935 in 1937, ko je svojemu velikemu predhodniku (in nasledniku) za dve leti iztrgal častni naslov. Euwe je bil pred prvim dvobojem popolni outsider, praktično ga ni bilo junaka, ki bi si upal napovedati Nizozemčevo zmago. Nikogar drugega, razen Euweja samega! Sistematično, znanstveno orientirani Euwe si je izprosil nekaj mesecev dopusta in se lotil priprav, kakršnih ni opravil še nihče.

Kot prvi je uredil in na znanstvene temelje povzdignil študij šahovskih otvoritev, pri čemer si je pomagal s svojimi slovitimi kartotečnimi karticami. Za priprave in sekundiranje med dvobojem je poprosil Sala Flohra, enega vodilnih šahistov tistih let. "Študirala sva kot norca," se je tistih mesecev pozneje spominjal Flohr. "Euweju preprosto nikdar ni bilo dovolj!"

Je pa Euwe pred dvobojem v šah vpeljal še novo kategorijo: kot prvi v vsej šahovski zgodovini se je resno lotil fizične priprave na dvoboj. Vedel je, da je predvidenih 30 partij in da mora biti za takšne napore izredno fizično pripravljen. Sledilo je načrtno "mučenje": zgodnje vstajanje in nekajminutno tuširanje s hladno vodo, nato pa vsaj nekaj ur športa: tek, plavanje, kolesarjenje, tenis, gimnastika. In v prvi vrsti – boks! Za končni knockout, ki mu je uspel 15. decembra 1935.

Svoje je dodala Aljehinova življenjska kriza, ki se je odražala predvsem v preveč popitih kozarčkih žlahtnih pijač. Čez dve leti je užaljeni in ogorčeni Rus ob francoskem potnem listu stvari vendarle postavil na svoje mesto in si povrnil naslov.

Euwejeva druga in tretja šahovska kariera sta sledili po drugi svetovni vojni. Kaj hitro se je vključil v skupino strokovnjakov, ki so pri IBM-u razvijali prve šahovske računalniške programe. Spoštovanje, ki si ga je s častno držo in ravnanjem prislužil v karieri, pa mu je šahovski svet izkazal leta 1970, ko so ga izvolili za predsednika FIDE. Na položaju je ostal osem let in previharil najtežje čase, leta hladne vojne, Bobbyja Fischerja, Viktorja Korčnoja, olimpijske bojkote itd.

Nizozemci še danes častijo svojega velikana. Ne bomo ga sicer našli na kovancih ali bankovcih, zato pa so po Euweju poimenovane številne ulice, avenije, trgi, v Amsterdamu celo eden osrednjih. Doktorja so imeli radi vsi, čeprav je Euwe na proslavi svojega 80. rojstnega dne žalostno ugotavljal: "Morda je res, da nimam nobenega sovražnika, vendar to lahko pomeni le, da sem živel popolnoma zgrešeno!" Velikan!