(SAMOGOVOR) Pogačar je večji športnik od Dončića, drugič

Srečo imamo, da imamo toliko izjemnih športnikov v tako različnih športih in športnih disciplinah. Sicer čredni navijaški ekspertizem ni omejen samo na šport. Zdaj ga lahko v "žlahtni" obliki spremljamo na področju medicine, natančneje infektologije in epidemiologije. Dovolj je dostop do interneta in že lahko s kavča tvorno, demokratično in aktivistično participiraš v razvoju omenjenih medicinskih ved.

Tako športni navijači s kavča in s pomočjo prikopa na internet - hitrejši je, hitreje lahko razmišljamo, čez noč postanemo eksperti za fuzbal - no, to so itak že vsi, za košarko, odbojko, veslanje, plezanje, motokros, skoke, smučanje ali seveda kolesarstvo. Že lanski Giro pa nato seveda Vuelta, kjer je slovenski kolesarski matador Primož Roglič prvič slavil, sta bila kolesarska gimnazija. Spoznavali smo matematiko in fiziko kolesarstva, pa sociologijo ekipnih razsežnosti kolesarstva, kemijo v obliki dopinga, za izbirni predmet pa smo vzeli domoljubje, ko smo točili solze navijaške sreče ob pogledu na slovensko zastavo na najvišji stopnički zmagovalnega odra.

Na letošnjem Touru smo vsi instantni kolesarski navijači, kar je približno okoli 80 odstotkov populacije, diplomirali iz športne znanosti, smer kolesarstvo. Ni ga bilo kolesarskega veseljaka, ki ne bi imel menja o Rogliču, Tadeju Pogačanju, njunih ekipah in tekmovalnih taktikah. Taka, idealna za pivsko omizje je bila debata, ali je kolesarstvo ekipni ali individualni šport. Jaz v tovrstnih omizjih - v ta okvir štejem tudi družbena omrežja, zagovarjam hibridno tezo, da je kolesarstvo v svoji biti individualni šport, ki deluje po ekipni logiki. Zmagovalca tritedenske dirke na koncu, kljub odlični ekipi, ki ga lahko spremlja, odločajo dueli mož na moža v neskončnih klancih, sploh pa kronometri, izrazito individualna prvina v kolesarstvu. Kronometer zna biti celo tako napet in dramatičen, da lahko celotno kolesarsko navijaško nacijo preseka na pol. Koliko solza in globokih emocij je sprožilo Pogačarjevo kronometrsko detroniziranje kralja Rogliča s kolesarskega parnasa. Ljubljenca ljudskih src je brezkompromisno v največji kronometrski predstavi v zgodovini kolesarstva nabil talentiran mulc, ki je bil programiran, da bo serijsko zmagoval v naslednjih letih. Navijači smo se po matrici, ki nam je politično vcepljena, instantno razdelili na rogliste in pogačiste, znotraj shizofrenih športnih duš pa bili vojno čustev, med prešernim veseljem in grenkim razočaranjem. Plus in minus se izničita, kar pomeni, da smo se po letošnjem Touru navijaško izpraznili. Tako izčrpani smo čustveno, da smo prejšnjo nedeljo skoraj prezrli največji ekipni slovenski uspeh (1-3-4) na največji in najstarejši enodnevni kolesarski klasiki Liege-Bastogne-Liege. Tudi letošnjega Gira ni na televiziji in navijaških radarjih. Po Touru se vedemo, kot da je kolesarstvo za Slovence španska vas. Ki bi nas sicer utegnila zanimati, če bo na Vuelti nastopil Roglič. Kolesarstvo je preveč dramatično, zdaj za pomiritev čakamo na sezono smučarskih skokov.

Eh, ne bo šlo, ne bomo vzdržali. Vmes, ravnokar, poteka finale košarkaškega prvenstva v franšizi NBA. Dragić igra v finalu. Na njegovo osebno tragedijo - in nič manjšo navijaško - Dragić ob bolečini fanov statira na klopi s stisnjenimi zobmi. Prstan, ki bi mu ga privoščili, ljubljencu ljudskih src, mu polzi s prstanca.

Goran Dragić je košarkaški Primož Roglič. Primož Roglič je kolesarski Goran Dragič. Oba starejša, izkušena, ljubljenca ljudskih src. Pa oba za zdaj še brez osvojenega parnasa v svojih športih. Dragić je bil sicer evropski prvak s slovensko ekipo, Roglič pa je osvojil Vuelto. A pike na i izjemnim karieram še nista stisnila. Luka Dončić je košarkaški Tadej Pogačar. Tadej Pogačar je kolesarski Luka Dončić. Oba mlada enfant terribla slovenskega športa, ki sta brezkompromisno stopila iz sence svojih nesojenih vzornikov.

Športov, športnikov in športnih rezultatov ni mogoče primerjati? Kot vidimo, po čustveno-navijaški plati brez težav. Če pa zapišemo znova, da je Pogačar večji športnik od Dončića, kar se je kot rezultat neskončnega trenažnega trpljenja plastično in skozi vse oprijemljive in merljive fizikalne parametre potrdilo spet na kronometru na Planino lepih deklet, pa bodo fani ekipnih športov skakali do stropa. Kdor ne skače, ni Sloven'c!  

P. S. Razprava o tem, kdo je večji športnik (mimogrede, športni novinarji vsako leto izbirajo najboljšega), zna biti tako banalna, kot je navijaški slogan. A razprava ne bi smela biti tabu tema. Le da bi jo morali vzeti iz rok navijačev in jo dati v roke znanstvenikom.