(SAMOGOVOR) Primož in Tadej sta športno večja od Luke in Gorana

Rekreativnih kolesarjev je več kot rekreativnih tekačev, ki so bili v zadnjem desetletju v hudem vzponu. Trend naraščanja rekreativnih tekačev je bil takšen, da se je zdelo, da bo po letu 2020 teklo vse od 1. do 99. leta starosti. Pa se je ta trend močno ustavil. Najbolj ga odraža padec zanimanja za organizirane tekaške prireditve doma, še bolj pa po svetu, kjer rapidno pada, čeprav so zdaj v vzponu trail teki, ki pa zaradi svoje butične narave (stik z naravo nikoli ne more biti množičen) tega trenda ne morejo spreobrniti.
Zakaj nacija ne teče več tako množično? Ker tek ni več trendi, ni več in. Moja laična razlaga, pač kolikor sem uspel v obdobju opazovati takrat iz dneva v dan večje tekaško pleme, leži v sami tehniki teka, ki naj bi jo vsi homo sapiensi prvinsko obvladali. Vsaj takšna je filozofija večine tekaških gurujev - častne izjeme seveda obstajajo in smo jim hvaležni -, ki so čez noč vzniknili na precej donosnem trgu tekaškega treniranja. Tekaški "trenerji" so bili v prvi vrsti motivatorji tekaških množic, ki so stopili na tekaški trg in iskali telesno pa tudi psihično odrešitev v hitrem polaganju ene noge pred drugo.
Za vstop na menda vsem dostopen trg teka je zadostovalo, da si si kupil tekaške copate. Obleka naredi človeka, tekaški copati pa naredijo tekača, je veljalo. In potem je tekanje po Sloveniji zacvetelo, trg opreme, trenerski trg in trg tekaških prireditev - Ljubljanskemu maratonu je krivulja udeležbe dolga leta lepo naraščala - je lepo cvetel. A po tem je na ta trg usekala kriza. Vsak trg pade na neki točki v krizo, tudi tekaški je. Moja laična razlaga, kot rečeno, gre v smeri tehnike. Ko sem opazoval tekaške množice, se je večina tekačev s tekom v bistvu mučila. Ko sem ob različnih prilikah opazoval neskončno trpeče obraze tekačev, ki jim tisto pravo tekaško-življenjsko odrešitev da šele tretji ali četrti pir po teku, me je mnogokrat zbadalo v gležnjih, kolenih in bokih, čutil sem pekočino v Ahilovi tetivi, krče v mečnih mišicah, zategovanje v ložah, pa seveda neživljenjske bolečine v križu. Empatija do bolečin, ki jih seveda tudi sam občasno doživljam kot občasen prostočasni tekač, je bila pri meni visoka. Zato se sprašujem in nikakor ne razumem, kako to doživljajo vsi tekaški guruji, ko opazujejo svoje varovance.