(VAŠ GLAS) Športne sankcije za Rusijo: Naj igra Čajkovski

Začelo se je - in še traja, do konca tega leta bo - z Mednarodnim olimpijskim komitejem. S prepovedjo pojavljanja Rusije kot države na olimpijskih igrah. Zaradi državno "sponzoriranega" dopinga. Pa je Kamila Valijeva, asica umetnostnega drsanja, sicer komaj 15-letna revica, ki ne ve, za kaj gre v svetu ambicioznih odraslih, v Peking vseeno prišla - dopingirana. Brez ruskih zastav bi moral biti Peking 2022, pa so Rusi na otvoritev iger prikorakali z belo-modro-rdečo kombinacijo na rokavih bund. Tam ne bi smelo biti vladnih predstavnikov Rusije, razen če jih domačin tja povabi (kako neumno pravilo, za vraga, je to?), in ker je kitajski predsednik Xi Jinping povabil Vladimirja Putina, je ta v živo gledal uvodno ceremonijo. Ko gre za zlato medaljo, četudi mu po olimpijski zmagi svira Čajkovski namesto ruske himne, je to še vedno ... Rus!

So športne zveze, ki so hitro zarezale v vojno. Formule 1 v Sočiju ne bo. Finski Jokerit je izstopil iz končnice KHL, panruske hokejske lige. Nemški nogometni klub Schalke je končal partnerstvo z Gazpromom. In potem je tu bila Fifa ... Ko je v nedeljo razglasila, da mora nogometna Rusija dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo igrati na nevtralnem terenu in brez gledalcev, pod imenom Nogometna zveza Rusije, da na tekmah ne sme biti ne ruske zastave ne ruske himne ..., je bilo vse skupaj malo po olimpijsko. Na pol.

Okej, najprej se zmenimo, če so športniki sploh krivi česa. Kako daleč naj se mešata šport in politika oziroma kako daleč naj politika z vojno poseže v pravice športnikov. Kaj naj si začnemo s teniškim asom Andrejem Rubljevom, ki je na turnirju v Dubaju s flomastrom na zaslon kamere v prenosu napisal "Nobene vojne, prosim"? Ga fliknemo v paket sankcij ali ne? Toda po drugi strani je šport postal tako močna stvar nacionalnega ponosa, da narode k evforiji in obupu žene bolj od politike same. In noben šport ga ne žene bolj kot nogomet. Že zato se je kazen Fife, če že mora biti, zdela - bedna. Primer MOK-a in olimpijske Rusije je kazal na to.

Poljaki se v stališču, da v dodatnih kvalifikacijah z Rusi ne bodo igrali, pač ne bi omehčali. Kakšna je poljska mržnja do sovjetskega imperializma, sem dojel na Euru 2012. V Gdansku sem sedel v družbi, kjer se mi je razposajeni tip, očitni plejboj zbrane druščine Poljakov in še bolj Poljakinj, predstavil kot sin Donalda Tuska, takrat premierja Poljske. To je hitel dokazovati z osebno izkaznico, Poljaki imajo ali so vsaj takrat še imeli na osebni izkaznici zapisano tudi očetovo ime. V tisti debati sem uvidel, da Poljaki še Nemce, ki so jim povzročili toliko vojnega gorja, sovražijo nekajkrat manj kot Ruse, ki so jih potem zatirali desetletja. Krvava huliganska bitka Poljska - Rusija na ulicah Varšave je nekaj dni zatem to potrdila.

Seveda manj polovičarska Fifa ne bi končala vojne. Še med olimpijskimi igrami 2008 so Rusi šli v blitzkrieg nad Gruzijo. Leta 2014 so sredi svojih iger v Sočiju zavzeli Krim. A kako abotno: če Fifa s sankcijami ne bi krenila dalje, bi vsaka raketa na Kijev Rusom utirala pot na SP. Kajti tudi Švedi, če v polfinalu dodatnih kvalifikacij uženejo Čehe, niso hoteli imeti nič z Rusi. Potem pa včeraj zvečer vendarle uradna vest: Fifa in Uefa sta Rusijo vrgli iz vseh tekmovanj, to je svojim zvezam priporočil še MOK.

Če smo že načelni in se z Rusi nočemo iti športa, kot se ga nočejo iti naši vrli odbojkarji, ki pravijo, da ne bodo igrali na svetovnem prvenstvu, če bo v Rusiji, kaj tam še počne Jaka Bijol? Pa Bojan Jokič? Igrajo rusko nogometno ligo. Za lep denar. Zato bodo, ko pade zadnja raketa in bo njihov denar nazaj po svetu, Rusi in športne organizacije, ki dolgo brez bogatih ne zmorejo (kako ste kaj na vašem koncu s človekovimi pravicami in velikimi športnimi dogodki, Arabci?), že vse nadoknadili. Da le ne bo Uefa poleg finala lige prvakov v Sankt Peterburgu Rusom naenkrat dolžna še kakšnega. Dotlej pa naj igra Čajkovski.