(VAŠ GLAS) Moj dragi Watson

Ste si želeli eksplozivnega začetka prve lige? Imate ga! In z njim za celo pomlad navijaškega obmetavanja z "žabarji in njihovo NZS-mafijo" na eni strani ter z "jokavimi Mariborčani, igrajte raje" na drugi. Nedeljski derbi v Stožicah, nedeljski VAR krat dve, da je bilo po 0:1 hitro 1:0, je nogometno sceno zakuril, kot jo je video pomoč sodnikom v svojih najbolj absurdnih angleških časih, kakšno leto nazaj, ko je tako razcepila mnenja navijačev in pokregala celo ligo, da so z nogometne zveze klubom pošiljali anketne pole, kaj storiti. Ali VAR sprejeti kot takega, za kar je bil ustvarjen, za presojo na milimeter in tisočinko sekunde natančno, ali pa nogometu prepustiti nekaj človeškega razuma, sodnikovega "šmeka" za igro.

Zanimiva je navijaška duša. Poglejte samo olimpijske igre. Če Pero ali kateri drugi naš ali naša potegne pol točke čez skakalno konkurenco, je to potrditev mojstrstva. Telemark je vendar nujna sestavina lepega skoka in spoštovanja vredna tradicija, vso gracioznost smučanja, kakršno je nekoč bilo, pokaže. Saj ne moremo skakati in pristajati tako, kot se nam zljubi, kot neki holcerji. Če nam telemark ne gre, če pol točke zmanjka, je vpletanje sodnikov krivica, ostalina zahojene preteklosti. Naj se vendar izmeri dolžina skoka in je to to, opustimo že subjektivni umetniški vtis, kdo pa danes sploh še smuča v telemarku razen onih na Krvavcu.

Približno tako vam je z navijači in nedeljskima VAR-oma. Manj z onim prvim, ko sta se v ofsajd ujela dva Mariborčana. Hoteli smo natančnost, ne stranske sodnike, ki z desetimi metri zamude ob liniji sopihajo. Sanjali smo več posnetkov, ne tipa, ki je na stojalu na vrhu tribune živčno edino kamero sukal kot protiletalski mitraljez, nakar je televizija uporabila staro finto, da je bila "akcija tako hitra, da je presenetila še našega snemalca". Zdaj vse to imamo, da ne bi bilo prerekanja in pošiljanja sodnikov saj veste kam, pa je obojega še več. Ne, nismo unikum, tako je povsod: kamor je prišel VAR, je prišepala nervoza.

Ampak nedeljski primer številka dve, primer Watsona in njegove roke za enajstmetrovko Olimpije … E, ta je za Sherlocka Holmesa in še za njegovega "dragega Watsona" zraven, kot mu je pokroviteljsko rekel, ko je razvozlal najhujšo zagonetko. K vragu z ugankami, v 21. stoletju se lahko zanesemo na jasna nogometna pravila. Khm, se res lahko? Mučno je gledati Davida Luiza, enega pionirjev novega sloga, in druge nogometaše, ki v strahu, kdaj jih bo zadelo in kako si bo to razlagal sodnik, prekrižanih rok za hrbtom dirjajo po kazenskih prostorih. To ni fuzbal. Zato je Ifab, svetovno telo za postavljanje nogometnih pravil, lani spremenil zakon št. 12, ki govori o igri z roko, saj je "zaradi nepravilne rabe pri odločitvah sodnikov manjkalo konsistence". Zdaj je igra z roko takrat, ko se nogometaš žoge namerno dotakne tako, da roko premika k žogi, to je jasno, ali takrat, ko se dotakne žoge, pri čemer zaradi položaja roke svoje telo naredi nenaravno večje. Kdaj je telo nenaravno večje? Ko položaj roke ni upravičljiv z gibanjem nogometaša.

Hja, kaj imamo od te razlage? Nič, Watsona dobimo. Je bil položaj njegove roke nenaraven, švedsko telo preširoko, bi lahko skočil drugače? Je sploh pomembno, da nadaljevanje akcije, če se žoge ne bi dotaknil, ne bi bila šansa Olimpije? Je, ni, je, ni, poljubno izberite. Kot si lahko sodnik Jug še stokrat ogleda posnetek, ki je naposled odločil derbi, pa bo zaključek vsakič enak: Watson je morda žrtev stroge sodnikove presoje, ne pa zarote mimo (še vedno ohlapnih) pravil. A navijaška duša terja svoje. VAR je od nedelje za zelene iznajdba pravice. Za vijolične satanski stroj. Saj se še zasuče, čeprav je nogometna pomlad pri nas že zaznamovana. Vsak krog bo ihtava primerjava sodniških odločitev in posnetkov. Problem VAR-a? Predobro počne to, za kar so ga izumili. Nekdo mu je pozabil dodati ono stikalo, da bi v igri emocij še elektronika občasno zamižala.