(VAŠ GLAS) Vsaj dva prijatelja

Smo zadnjič objokovali pogrom v konferenčni ligi. Izpad treh naših nogometnih klubov v enem večeru. Znanec, da bi nas potolažil, reče: "Bodo pa naši danes v Augsburgu kaj naredili." Zabodeno ga pogledam. Ker - ne vem, ali veste - v Augsburgu je bil kajak in kanu. Svetovno prvenstvo. Morda se te primerjave niti ne bi več spomnil, če me ne bi včeraj simpatični bralec nastartal: "Vi samo še o nogometu pišete." Mu v zadregi odvrnem, da so časi taki, da ljudstvo očitno le še nogomet bere in za Dončića navija pa za Rogliča in pozimi za Prevca. V kontro dobim: "Vi morate vzgajati bralce."

E, to je to. Drži. No, je držalo. Smo poskušali. A vendarle na koncu bralca vzgaja to, kar zares sam vidi. In kje to vidi? Po televiziji. Malo je takih, ki se zganejo na stadion ali v dvorano, če ni ravno pomembna tekma NK Maribor v Ljudskem vrtu ali duo Dončić-Dragić v Stožicah. Televizija pa ... Najprej nismo imeli skoraj nič. Leta '88 smo čakali, ali bo na nacionalki možno videti finale pokala državnih prvakov. Ja, to je danes liga prvakov. In je na ekranu pisalo: PSV - Benfica, prenos. Noro, bravo! Skok daleč naprej … Dolgo smo bentili, da je po TV vsaka pasja procesija, če le malo na šport spominja. Danes pa ... Izbire operaterjev in čitanja njihovih programskih shem se lotevamo s tako nervozo, da pogrešamo čase, ko je bila odločitev v mladi zakonski zvezi prekleto enostavna. Čim več risank za otroke in je to bilo to.

Danes je ena sama drama, kaj od športa dobiš pri enem ponudniku in kaj pri drugem. In ne, to ni slovenska posebnost, da ne boste spet stereotipov ustvarjali. Enake travme so v televizijsko najbolj napredni Ameriki. Kabelska televizija izgublja ravno na račun športa in pretočna televizija na ta račun pridobiva. Ker live, v živo, mora biti, to za šport velja, vse drugo s Sopranovimi vred si lahko človek ogleda na zamik. Še pomnite prejšnji torek? Histerijo, kje je prenos Maribora proti Šerifu?

Seveda razumemo svet TV-pravic. Dandanes so največji televizijski denar. Zato me je zadnjič kolega klical in vprašal, za katerega operaterja sem se odločil. Predstavil je svojo dilemo: njegov mali igra košarko in pri enem ponudniku dobi NBA, to je priprava za čase, ko bo mali as. Ampak s tem oba izgubita nogometno ligo prvakov in formulo ena, ki ju tako rada skupaj gledata. Znanec me zadnjič napade, da obožuje fuzbal. Zinem nekaj v slogu, čuj, našo ligo imaš na … Pa me prekine, da je pravi nogomet le premier liga, češ, kak' naj gledam tote naše. Iz patriotizma sem se le kislo nasmehnil. Nikoli debate niti ne začnem z zvesto bralko, ki se ob vsaki pomembni tekmi vsaja, zakaj je ne more gledati na TV Slovenija. Zelo podobna je mojemu sodelavcu, ki terja prenose na nacionalki, češ, če plačam, hočem gledati. Zaman ga prepričujem, da so nacionalke, odkar deluje prosti trg, od športa izgubile skoraj vse. Razen Augsburga.

Da trg deluje? Hja, no, poskusite na hitro, s tleskom prsta, zamenjati operaterja. Saj poznate ono "pritisnite 1, če želite ..." Seveda želim! Ena. In potem "pritisnite 2, če želite ..." Še bolj si želim! Dve. Nakar po kombinaciji 1, 2, 3 … dobiš: "Žal so vsi operaterji zasedeni." Lahko pa se zadeve lotite tako kot moj operater. Po dveh mesecih od naročila je prišel prijazen tip, ki je na hitro poštimal vse. Le še drugega iz konkurenčnega podjetja je bilo menda treba za neki pretvornik. In so trije meseci mimo. Zato vse gole Baturine in trojke Dončića gledam pri prijateljih. To je to. Prijatelja potrebuješ. Vsaj dva, glede na to, kako deluje naše tržišče športnih prenosov. Ko crkne, kot v tej obliki menda umira v Ameriki, pa itak znova vsi končamo na tribunah. V živo.