Kakšnih 15 tisoč Slovencev je bilo minuli konec tedna v Stuttgartu, in če rekord po obiskanosti tekem kakšne od slovenskih ekip na gostovanju ni padel tokrat, bo zagotovo presežen v četrtek, ko se bodo varovanci Matjaža Keka v Münchnu pomerili s Srbijo. Čeprav je bilo v Stuttgartu Dancev po nekaterih ocenah kar 50 tisoč in bi lahko sami skoraj napolnili stadion, so bili na ulicah in na stadionu bolj razposajeni Slovenke in Slovenci.
V glavno mesto zvezne dežele Baden-Württemberg smo se s slovenskimi navijači na pot odpravili v soboto ob 5.30 iz Maribora. Dupleška podmornica so se med vrsticami poimenovali člani zasedbe, ki je na prtljažnik kombija nadela slovensko zastavo. Že pred mejnim prehodom v Šentilju smo "moči združili" s še enim polnim osebnim avtomobilom. Pot čez Avstrijo je bila pestra in polna nujnih postankov, na postajališčih pa smo srečevali številne slovenske navijače.
Mejo med Avstrijo in Nemčijo smo prečkali brez zapletov, nekaj minut kasneje pa je kombi z mariborsko registracijo ustavila policija. Nemške oblasti so organizacijo evropskega prvenstva vzele zelo resno, smo lahko ugotovili. Uniformiranci so zahtevali legitimacijo potnikov. Hitro smo opravili, težav ni bilo, debata je med postopkom kakopak nanesla na Euro. Enotni smo bili, da bodo na prvenstvu tokrat navdušile reprezentance Nemčije, Slovenije in Hrvaške, domovine enega od treh policistov.
Malo pred Münchnom smo si vzeli čas za krepko malico. Potrebovali smo jo. Pečenka, rebrca, žemlje, priloge in ... špricer. Okrepljeni smo bili, ko sta na počivališče prispela dva slovenska kombija. V enem so bili mladeniči, nekdanji dijaki Gimnazije Ljutomer, v drugem njihovi nekdanji profesorji. Med temi je bil tudi igralec Gorazd Žilavec, ki si je kmalu po vzklikih Mariborčanov "Maribor, šampion" nadel čepico z logotipom Mure. Razlike v klubski pripadnosti prisotnih niso ločile, povezala jih je vera v dober rezultat Slovenije. Ljutomerčani so med Štajerce z veseljem delili prigrizke in pijačo. "Jagoda je bil pravi," je v debati o nogometu na Prleka Milana Osterca opomnil eden od profesorjev. Ogledali smo si Osterčev gol proti Romuniji, nazdravili in zaklicali na snidenje v Stuttgartu.
Bolj ko se je mračilo, glasnejši so bili Slovenci
Na pol poti med bavarsko prestolnico in lokacijo, kjer so Slovenci po 24 letih igrali na Euru, smo znova srečali polno počivališče Slovencev. Najprej smo govorili z družino Koprčana Alena Marsiča. Z avtodomom so Primorci na pot krenili že v petek opoldne, nato prespali v bližini Münchna, v noči na dan tekme pa bodo nastanjeni v Stuttgartu. "Kupil sem štiri vstopnice, dve za mene in sina in še dve za nekoga, ki bo prišel zraven. Potem pa so se ženske v družini odločile, da pridejo zraven. Nogomet jih sicer ne zanima, tokrat pa," se je smejal Marsič.
Med 25-erico na istem prizorišču, ki je nase opozarjala s slovenskimi simboli, je bil mariborski odvetnik Slavko Vesenjak. "Veliko nas je, 25 navijačev iz Gorišnice in še trije nas čakajo na prizorišču," nam je dejal. Razposajeni so bili in pripravljeni na praznik. Najmlajši in tisti srednjih let. V slovo so družine iz Gorišnice vzklikale "Slo-ve-ni-ja".
Isti vzkliki so nam v soboto zvečer dali vedeti, v kateri smeri je v središču mesta navijaška cona na Schlossplatzu. Slovenke in Slovenci, odeti v različne odtenke modre in zelene, prevladovala pa so predvsem bela oblačila, so se zbirali pred vhodom v navijaško cono, večina jih v ograjen prostor ni vstopila zaradi strogih pravil, podobnih tistim na stadionu. Po koncu tekme med Hrvaško in Španijo so se sosedom pridružili tudi nekateri Hrvati. Bolj ko se je nad mestom mračilo, več je bilo slovenskih navijačev v Stuttgartu in vse glasnejši so bili.
Na dan tekme so si Slovenci in Danci razdelili mesto. Severno od navijaške cone, ob slovenski hiši, je bilo vse v rdečem. Tam so bili mirni in tihi Danci, ki so od zgodnjih dopoldanskih ur posedali na terasah lokalov. Ob vhodu v navijaško cono na Schlossplatzu pa so se znova zbrali Slovenci. Na vrhu stopnišča je mlad fant na harmoniko zaigral Čebelarja Lojzeta Slaka, da je odmevalo po trgu.
Lenarški župnik daroval mašo
Ko so eni rajali, so drugi molili za zmago Slovenije. V prostorih slovenske župnije v Stuttgartu, kjer je duhovnik velik navijač Maribora, je lenarški župnik Marjan Pučko daroval sveto mašo za nogometno reprezentanco. Na oltarju je imel šal z napisom Slovenija in Danska, ob oltarju pa dresa obeh reprezentanc.
Dobre tri ure pred obračunom smo se odpravili proti stadionu. Še pravi trenutek. Postaje podzemne železnice so bile polne. Ko so številčnejši Danci prevzeli pobudo in začeli navijati, so jih Slovenci preglasili. Eden od njih je Dancem delil robčke. "Zakaj?" smo ga vprašali. "Da si bodo lahko po tekmi obrisali solze," je odgovoril.
Robčke, brisače in nova oblačila bi kakšne pol ure kasneje potrebovali vsi, ki smo se strpali v vagone podzemne železnice. Ker nas je bilo v vagonih, ki so se v naslednjih minutah večkrat zibali ob vzklikih "kdor ne skače, ni Sloven'c", preveč, smo na eni od postaj morali čakati, da smo se tisti, stiščani ob vrata, preznojeni še bolj stisnili proti sredini. Na postajah do konca so se nekateri, ki so želeli vstopiti, le nasmihali, spet drugi niso razumeli, da prostora ni več. Ob vzklikih "zadnja postaja" je vsem prisotnim odleglo.
Na stadionu je bilo krepko več Dancev. Ti so bili na začetku tekme tudi glasnejši, toda Zdravljica je iz ust več kot deset tisoč Slovenk in Slovencev donela zelo glasno. Slovenke navijače je preko ekrana nagovoril Tadej Pogačar, Danci so odgovorili z žvižgi in napevi v čast Jonasa Vingegaarda. Bolj ko se je tekma bližala koncu, glasnejši so bili Slovenci, pa čeprav je naša reprezentanca večji del obračuna zaostajala. Na tribuni s slovenskimi navijači pa je eksplodiralo, ko je Erik Janža poskrbel za izenačenje. Še dolgo po koncu obračuna so slovenski navijači prepevali, več minut so jim z igrišča ploskali tudi igralci. München, Köln, Slovenci prihajajo.
