Marko Kovačevič
Pa je mimo. Slovenska nogometna reprezentanca je po skoraj četrt stoletja doživela novo premiero na evropskem prvenstvu. Ne le doživela, tudi veliko vlogo je imela. Na tekmi proti Danski je iztržila točko za remi 1:1. Veliko točko, ki pa bi se lahko spremenila v še kaj več.
Optimistični so bili Danci. Že na vlaku na poti do Stuttgart Arene so prepevali. Vier null, štiri nula, je bila njihova napoved. No, nič manj optimistični niso bili Slovenci. Že res, da je bilo rdeče morje na tribunah obširnejše od tistega v belih in modrih odtenkih s kar precej primesmi zelene, a Slovence se je slišalo. Kako se jih ne bi? Rekord je padel. Stuttgart je že postal prizorišče najbolj množičnega slovenskega navijaškega romanja v tujino. Nagovor kolesarskega asa Tadeja Pogačarja, ki se je navijačem oglasil na velikem ekranu, so sicer preglasili žvižgi – jasno, Danci imajo svojega junaka na dveh kolesih v Jonasu Vingegaardu, velikem rivalu Komendčana -, a prva želja slovenskih nogometašev se je izpolnila. Zdravljica je zadonela na velikem nogometnem prizorišču. Prvič po 14 letih in SP v Južnoafriški republiki. Prav je imel Timi Max Elšnik, ko je že večer prej na druženju z novinarji napovedal, da bodo ob himni šle kocine pokonci. Zborček enajstih na igrišču s podporo približno 13 tisoč glasnih grl na tribuni je to nalogo opravil z odliko.
Selektor Matjaž Kek je na igrišče poslal preverjene moči, uigrano enajsterico, ki se je izoblikovala v kvalifikacijah. Z eno izjemo. Na položaj osrednjega branilca je ob Jaki Bijolu postavil Vanjo Drkušića. Hitro je postalo jasno, kakšno zadolžitev je dobil član ruskega Soči. Spremljal je prvega danskega golgeterja Rasmusa Hojlunda, ko sta zamenjala strani, pa se je prilepil na hrbet Jonasu Windu. Delovalo je dovolj dolgo, da je bil vsaj prvi danski nalet ustavljen. Ko so Slovenci zadihali, celo pokazali, da so lahko tudi oni nevarni v napadu, pa se je zgodilo. Najprej je udaril Benjamin Šeško. In to kako! Iz obrata, iz 25 metrov. Le nekaj centimetrov je zmanjkalo, da bi njegova granata zadela cilj. Že v naslednji akciji pa je zablestela evropska prvakinja iz leta 1992.
Wind je s peto odložil žogo Christianu Eriksenu, izkušeni napadalni vezist je pobegnil naši obrambi in pred Janom Oblakom suvereno vse skupaj zaključil. V velikem slogu se je Eriksen vrnil na turnir, ki bi mu v zadnji izvedbi skoraj vzel življenje. Član Manchester Uniteda, ki je na otvoritveni tekmi v leto 2021 preloženega Eura 2020 doživel srčni zastoj, je že v 17. minuti podkrepil svojo napoved, da bo vse razen zmage razočaranje za Dansko.
Ni zastonj Kek že vse od žreba skupin za Euro, v zadnjem tednu pa še posebej intenzivno, opozarjal na dansko kvaliteto, jo razglasil za eno od top deset reprezentanc v Evropi. Ne le, da je Eriksen prvi strel v okvir gola spremenil v zadetek, v prvem polčasu so bili severnjaki bližje drugemu golu kot Slovenija prvemu. No, kakor obrneš. Ni dosti manjkalo, da bi se Šeško s "pomočjo" Mlakarja vpisal med strelce. Na napačni streli. Odbitka po predložku Eriksena z desne Oblak ni mogel več uloviti, se je pa Slovenija za nekaj centimetrov le izognila avtogolu. Tik pred odmorom je obrambo še enkrat izigrala naveza Wind-Eriksen, a je slednji streljal previsoko.
Naša reprezentanca je sicer poskušala, iskala svoje priložnosti predvsem v protinapadih, a ko bi bilo treba zaključiti, se je nekje zalomilo. Slaba podaja, slab sprejem, ali preprosto dobro posredovanje Dancev, pred odmorom Slovenija ni sestavila strela v okvir gola. V začetku drugega dela so Kekovi izbranci – takrat še v nespremenjeni postavi – po prerivanju v kazenskem prostoru zahtevali kazenski udarec, VAR-pregled pa njihovih želja ni obrnil v realnost. Precej bližje so bili v 66. minuti, ko je akcijo izpeljal tandem iz grškega Panathinaikosa. Andraž Šporar je pobegnil v protinapad, poslal predložek v kazenski prostor, Adam Gnezda Čerin je pravočasno skočil, a žogo poslal mimo vratnice.
V vlogi nesojenega strelca se je nekaj minut kasneje znašel še Šporar, podaje Erika Janže s prostega strela iz dobrega položaja ni spremenil v izenačenje. Slovenija je postajala nevarna. Benjamin Šeško je tresnil še enkrat, še močneje in še bolj natančno kot v prvem polčasu. Zatresla se je vratnica. Pa se navijači iz vseh koncev Slovenije niso dolgo držali za glavo. Ni bilo časa. Po kotu, ki ga je iztržil Šeško, se je zgodilo rajanje. Prav nič se ni obotavljal Erik Janža, ko se je žoga odbila do njega, s prve je tresnil. Dovolj močno in dovolj natančno, da je matiral Kasperja Schmeichla. Dobro, z zadnjico mu je malo pomagal Morten Hjulmand, a gol je bil povsem njegov. In slovenski! Prekmurec se je očitno specializiral za zadetke proti Danski, v kvalifikacijah je bil natančen že v Köbenhavnu.
Da lahko naredi še kaj več, kot da na sedmi tekmi proti Danski drugič ostane neporažena, je v finišu tekme nakazovala Slovenija. Šporar se je znašel še v eni priložnosti, mrežo je zatresel, a na zunanji strani. Ostalo je pri izenačenju, na dokaz, da Slovenija v Nemčiji ne bo le statistka, pa ni več treba čakati.
