Uroš Gramc
"Tu smo, da mu damo energijo. In rad bi videl, kako se pelje v ta hrib," je za Primoža Rogliča dejal Mitja Nahberger, Ptujčan, ki je družino - z dvema mladima kolesarjema, ki bi - seveda - nekoč rada dirkala kot njun idol - pripeljal na dogodek, ki bo za vedno zapisan v zgodovino slovenskega športa kot prva zmaga po dirki po Italiji. Še pred nastopom najboljših v spodnjem delu peklenskega vzpona na Svete Višarje nismo slutili, kaj se bo zgodilo. Pa tudi še kar nekaj časa za tem nismo vedeli, kaj se je, saj internet ni delal, nihče ni mogel spremljati dirke prek telefona.
"Tisti, ki osvoji ta klanec, je legenda. Ne glede na rezultat," je modro pristavil sedmošolec OŠ Zreče Andraž Ivačič. Kar 45 otrok te šole je prišlo v spremstvu učiteljev in ravnatelja spodbujat našega asa. Zanimivo, da tisti, ki so uspešno opravili bralno značko. "Ugotavljamo, da punce več berejo kot fantje. Letos je učitelj slovenščine pripravil spisek knjig z bolj športno tematiko," je dejal ravnatelj Peter Kos. Ne le pri branju, tudi pri navijanju se izkazali mladi, ki so si sami izdelali navijaški material. "Jaz sem si naredil plakat in ob 'dajmo, Roglič' narisal še rogljiček," se je namuznil Ivačič. Punce pa so se postavile s plišastim medvedkom, ki je imel na maijci napisano, 'dajmo, Primož'. "To je naš medo Pikec," so dejale v en glas.
"Rogla, Rogla," so še ostale pozivali k navijanju Zrečani, pa Zasavca še niti ni bilo blizu. Ko pa je pripeljal, se je kar gora stresla. Želeli smo si pomagati s štoparico, a ni šlo, še dolgo nismo vedeli, kakšen je bil rezultat. Ob spustu v dolino se je drama komaj pričela. Štiri sekunde prednost, petnajst, ljudje so klicali tiste, ki so bili pred televizorji ali pred velikimi ekrani nekje v dolini. Pa smola s kolesom in preklinjanje. Marsikaj je bilo izrečenega, kar ni za objavo, a na koncu nepopisno veselje.
Celo ognjemet je pripravila ljubljanska druščina, ki se je izjemno pripravila na ta dogodek. Tisoč kvadratnih metrov velik plakat na cilju kronometra, ki je bil zagotovo viden po televiziji, so pripravili oni. Cene Šubic, ki ima tiskarno, je naprintal še replike trofeje z zmagovalci in Rogličevim imenom ob letu 2023. Vizionarsko. "Ni kaj dodati. Res si je zasluzil, vsaka mu čast. Jokam, to je noro," je bil ves iz sebe. Pa ni bil edini, precej krepkih mož nam je po poti nazaj v Trbiž priznalo, da so potolčili solzo, kar se jim redko zgodi. In Slovenci s(m)o vsakega pozdravljali. Pa na z 'živjo', zdravo, dober dan ali kako drugače, ampak z: "Roglič, Roglič!"
