Branka Bezjak
Na jugovzhodnih obronkih Pohorja, v idiličnem okolju naselja Planica tam nad Framom občasni obiskovalci iščemo mir, odmik od vsakdanjika. Zelena pobočja čudovite pokrajine pa imajo za tamkajšnje prebivalce, le okoli 150 jih je, tudi drugo, morda manj popolno plat. Na Vešnerjevi domačiji se Jože Turner ob skrbi za 60 glav živine trudi ohranjati eno najstarejših hiš na Pohorju, ki na avtentičen način priča o nekdanjem življenju. Pokrita s slamnato streho domačija šteje okoli 300 let in je s tem ne le ena najstarejših, temveč tudi zelo redka ohranjena domačija na tem območju. Po isto streho je še gospodarsko poslopje oziroma star hlev.
Stavba je pravi etnološki spomenik. V enem delu - kjer je v notranjosti še ohranjena črna kuhinja, je zidana z opeko, v drugem je narejena iz lesa, vse pa ometano z žganim apnom, kakor se je to počelo nekoč. "Leta 1954 je bil v te konce speljan vodovod, kakšni dve leti kasneje elektrika, šele v sedemdesetih letih je bila narejena trasa za cesto, leta zatem asfalt. To pomeni, da je bilo treba prej material za gradnjo najti v bližini, okoli hiše," pojasni lastnik. Ti podatki še dodatno ponazarjajo, kako izolirano in tudi samooskrbno je bilo življenje nekoč tam na 750 metrih nadmorske višine.
Ob našem obisku je iz hiške pritekla zelo prikupna, cartljiva mucka, nekoč pa se je po tovrstnih hišah, v katerih sta običajno le dva bivanjska prostora, v tem primeru trije, gnetlo po deset ali še več ljudi. "Nekoč je bilo pri hišah veliko otrok, spalo se je tudi na peči, fantje pa na seniku. Zlasti prijetno je bilo ob večerih, da so se ogreli, kajti delalo se ni samo, ko je bilo meter ali več snega," je razložil Jože Turner. Njegova družina je v hiši živela še pred 25 leti, zdaj je na domačiji sam, za bivanje pa si je uredil prostore v objektu poleg stare hiše.
V nekdanji domačiji je še dobro ohranjena omenjena velika lončena peč pa tudi precej pohištva, kakor so masivna kredenca, miza, klopi ... Od nekdanjega orodja, pripomočkov so v hiši kolovrat in statve za tkanje. V črni kuhinji so prav tako številni pripomočki. Pravzaprav vse, kar so nekoč potrebovali in uporabljali na domačiji, še ohranja Jože Turner in z veseljem tudi razkaže, saj obžaluje, da nasploh ni več zanimanja za tovrstno dediščino. Zlasti pa je najtežje dobiti koga, ki bi delal. Pri kakšnih večjih delih mu sicer pomagajo prijatelji.
Vse, kar ima, bi lahko uredil v stalno zbirko oziroma muzej na prostem. "Seveda, marsikaj bi se dalo, željo imam, idej ravno tako veliko, realizacija pa bo zelo težka, ker sem sam za vse. Kmetje veljamo za zabite. Tudi jaz nimam posebnih šol, marsičesa pa me je naučilo življenje. Za delo na taki domačiji moraš namreč poznati veščine več poklicev, na primer kovaštvo, tesarstvo, slamokrovstvo, veterino in tako naprej," je naštel Turner, ki se je pred leti ukvarjal s postavljanjem ostrešij. Vsaj šest delavnih rok bi potreboval na kmetiji. Danes sem bil od šestih zjutraj tukaj, v stari hiši, pa se nikjer ne pozna," je ponazoril. Vsakomur, ki se oglasi oziroma pokaže zanimanje za predmete in hiše vse rad razkaže. Stanovanjski del hiše je podkleten s tremi obokanimi kletmi, nad bivalnim delom pa je podstrešje (po domače dile), kjer se še suši meso. "Zdaj bomo pa to pokusili," je dejal in snel kos s kavlja. Ob prav posušeni bunki, kakor se reče po domače, je ponudil kruh, ki ga je kupil pri sosedi, za poplaknit pa domači jabolčnik.
Za tri generacije nazaj ve, da je bila domačija v lasti njegove družine oziroma prednikov. "Leta 1907 je bila kupljena od rubežnika. Kaj je bil razlog za dolg tistega lastnika, ne vem. Morda so imeli tudi težave z nasledstvom. Tudi jaz ne vem, kaj bo. Že zdaj, če bi zbolel, ne vem, kdo bi šel namesto mene v hlev. Poleti je nekoliko drugače, ko so krave na paši, tako rekoč samooskrbne," razmišlja. V njegovi lasti je 20 hektarjev, še enkrat toliko zemljišč uporablja. "Ljudje so mi eden za drugim govorili, da si lahko uredim pašnik na njihovem, in to zastonj. Včasih pa so se za te iste parcele s sekirami preganjali. Tako mi pripovedujejo. Žal pohorski kmetje izumiramo," je še povedal Jože Turner, ki pa mu kljub vsemu pri 55 letih ne manjka optimizma in volje.
Pozitivno so se ne nazadnje pred tremi leti razpletle skrbi s prenovo slamnate strehe. "Lahko rečem, da smo imeli zlatega župana občine Rače - Fram, pokojnega Branka Ledineka. V njegovem času smo dobili asfalt. In tudi za obnovo naše slamnate strehe je občina pomagala pri sofinanciranju. Najprej je seveda slabo kazalo, toda referentka Suzana z občine me je spodbujala, mi pomagala pri pisanju prošenj, vlog, da sem na koncu le dobil od države priznano sofinanciranje obnove strehe. Preostalo četrtino vrednosti sem prispeval sam, četrtino pa Občina Rače - Fram," je pojasnil. Skupno je obnova 450 kvadratnih metrov velike strehe stala okoli 50 tisoč evrov. Dobrih dvajset let je zato lahko zdaj miren, kar zadeva streho. "Nisem bogat, ampak ob takšni strehi na stari domačiji se lahko tako počutim," še doda Jože, ki ga je v teh dneh doletelo še prav posebno bogastvo, in sicer sta kar dve kravi skotili dvojčka, dve teleti. "In ti se zdaj pasejo kar tukaj ob hiši, da mi ni treba kositi," se je pred našim odhodom še pošalil Jože Turner.
