Damijan Toplak
Šele 29 let je štel Igor Plohl, ko je pomagal pri obnovi strehe na domačiji staršev v kraju Vičanci pri Veliki Nedelji, od koder izhaja, in ko se je zlomila lestev, je ob padcu utrpel tako hude poškodbe 12. prsnega in prvega ledvenega vretenca, da je pristal na invalidskem vozičku. Dokler ni opravil rehabilitacije na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča in pa še enega operacijskega posega v Avstriji, so bile njegove nevropatske bolečine tako hude, da je razmišljal tudi o tem, da bi si vzel življenje. Tako obupan je bil. A sčasoma je našel voljo do življenja, in ne samo to, znova je postal učitelj, spet je vozil invalidom prilagojeni avtomobil, ki so mu ga kupili prijatelji, na kar je še posebej ponosen, to vedno znova rad izpostavi. S pomočjo prijateljev se mu je uresničila tudi velika življenjska želja - obiskati Afriko in njihovo najvišjo goro Kilimandžaro.
Njegova zgodba, ki jo je prejšnjo sredo predstavil v varstveno-delovnem centru Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo (ZUDV) dr. Marijana Borštnarja Dornava, enota Dobrava v Mariboru, poslušalca ne pusti ravnodušnega. Spregovoril je o svojem življenju pred usodno poškodbo in po njej, pa tudi o tem, kako je začel pisati knjige - sprva avtobiografske, na koncu pa je napisal tudi mladinski pustolovski roman. Zelo rad (spre)govori o svoji invalidnosti, saj s tem ozavešča tudi neinvalide, tako da ni posebno presenečenje, da je po letu 2008, ko se je poškodoval, organiziral že več kot 250 predavanj. Da je lahko bil prejšnjo sredo z nami, se je zahvalil tako Kseniji Trs, mariborski knjižničarki na bibliobusu, ki veliko sodeluje z ZUDV Dornava, pa tudi tamkajšnji koordinatorici in vodji oddelka za osebe po pridobljeni možganski poškodbi Aniti Špes. Njemu pa se je zahvalila Simona Lacko, v ZUDV Dornava strokovna vodja.
Igor Plohl se je spominjal, da je pred usodno poškodbo planinaril, kolesaril in potoval ter počel vse ostalo, kar počnejo tisti, ki lahko hodijo. V svojem učiteljskem poklicu je bil srečen, tako na OŠ Bojana Ilicha v Mariboru kot na OŠ Cankova v Prekmurju, kjer je poučeval geografijo, državljansko vzgojo in etiko, delal je tudi v oddelku podaljšanega bivanja. Zdaj je zaposlen kot profesor v bolnišnični šoli, ki je enota OŠ Bojana Ilicha in deluje na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor. Za nadpovprečne dosežke pri pedagoškem delu je lani prejel priznanje dr. Jakoba Medveda. Po osnovni izobrazbi je profesor geografije in sociologije, že po poškodbi pa je leta 2014 pridobil še magistrski znanstveni naziv s področja geografije kot izobraževanja.
Do usodnega prazničnega 25. junija 2008 je izsanjal skoraj vse svoje sanje, kljub takojšnji šesturni operaciji pa je od zdravnika izvedel diagnozo, da so bile njegove poškodbe tako hude, da ne bo več hodil. A sam še ne izgublja upanja, da se morda v prihodnosti to ne bi moglo zgoditi. Močno se je bal, da učiteljskega poklica ne bo več mogel opravljati, a ga na srečo lahko. Toda pot do tja je bila dolga in trnova - moral se je naučiti presedati z invalidskega vozička na posteljo, stol, tudi v avtomobil, a se sčasoma v vsem tem tako izuril, da za to več ne porabi veliko časa. Tudi umiva in kuha si sam, socialno oskrbovalko in pomočnico ima le za čiščenje stanovanja, tudi pomivanje oken, ker so ta opravila zanj vseeno prezahtevna. Da lahko ostaja čim bolj samostojen v življenju, je pomembna moč v rokah, zato še zdaj vsak dan, če se le da, skuša vaditi na (terapevtski) mizi. Od leta 2010 živi v Lenartu, kjer je našel stanovanje v bloku, ki za invalide nima arhitektonskih ovir, pomembno je pripomogel k temu, da je lenarška občina leta 2021 postala občina po meri invalidov - ta naziv ima le petina slovenskih občin.
Da pa je lahko zaživel tako uspešno tudi v novih okoliščinah, se mora zahvaliti tako svoji družini kot prijateljem. Eden od njih mu je takoj po nesreči obljubil, da bo boter njegovemu še nerojenemu otroku, kar mu je dalo novih moči, ko je bil najbolj na dnu. Spet drugič je bil trenutek, ko so mu prijatelji s potiskanjem njegovega invalidskega vozička omogočili, da se je lahko "gibal" po svojih domačih prleških gričih, podobno je bilo leta 2019 na popotovanju po Afriki, ko se mu je odhod tja uresničil tudi s pomočjo tedaj priljubljene oddaje Dan najlepših sanj in prijateljev, zakoncev Gubeljak. Kakor že leta 2009 na njegov 30. rojstni dan, ko so mu učitelji in učenci OŠ Bojana Ilicha pripravili dobrodelno prireditev, on pa se jim je zahvalil z izdajo prve avtobiografske slikanice o levu Rogiju (nazaj prebrano Igor), s čimer je skušal otrokom odgovoriti na vprašanja, ki so jih imeli o njem. Od tedaj je šla njegova pisateljska pot le še navzgor, saj so njegove knjige priredili tudi za ameriški trg in prevedli za nemški trg. Otroci pa so se mu zahvalili z ilustracijami, česar je bil posebno vesel. Sam se ukvarja tudi s parašportom - košarko in kolesarstvom, a bolj na rekreativni kot tekmovalni ravni.
