Takrat nam je namreč za dobro leto s TV-ekranov zavladala kraljica slovenskih src, njeno slepo veličanstvo Esmeralda. To so bili časi, ko je vsako popoldne za eno uro naša domovina obstala. Ulice so bile tihe in prazne, spominjale so na čase, ko je na črnih RC elankah 05 med vratci vijugalo "naše blontno veselje" iz Tržiča in bílo neenak boj s hladnim, a prav tako našim Švedom iz Tärnabyja. A za razliko od epskih dvobojev Bojana in Ingemarja, ki so pred TV-zaslone prikovali vse, od vnučkov do babic, je smaragdnooko Esmeraldo konzumiralo pretežno žensko občestvo, moški del populacije pa se je takrat v veliki meri zavlekel v bližnji bife na pivo. Vedeli so namreč, da jih tisto popoldansko uro ne bo nihče pogrešal.
Glas o tem silnem navdušenju je segel vse do Mehike in leto dni kasneje je kraljica slovenskih src za celih osem dni obiskala našo mlado domovino. Kot se za pripadnico plemstva spodobi, smo jo sprejeli z vsemi častmi, ji pokazali najlepše kotičke naše dežele, ona pa je mahala, se smehljala in ganjeno nekajkrat zavzdihnila "Imam vas rada!" in še danes se nam ob teh lepih spominih orosijo oči ter zakolca po časih, ko se je zdelo, da nas na poti do "male Švice" ne more nič zaustaviti.
Seveda smo kraljico naših src najlepše sprejeli prav v Mariboru, za en dan je štajerska metropola ležala pred njenimi brhkimi nogami. Kot bi bili na obisku Beatli, jo je pred Cityjem pričakalo 5000 evforičnih in dotika željnih podanic, sama pa si je v zahvalo nadela avbo in zvečer pred veličastnim ognjemetom pomahala z Glavnega odra na Festivalu Lent - ta je bil takrat še na Lentu, plavajoči oder ob Vodnem stolpu. Ja, svet je bil takrat še lep in naša prihodnost svetla, tečaji španskega jezika pa najbrž razprodani za mesece vnaprej.
