Branka Bezjak
Ponedeljek je za marsikoga najmanj priljubljen dan v tednu. Melita Zupančič pa ga komaj čaka. Ta dan ob 17. uri se namreč v prostorih Mestne četrti Tabor srečuje skupina ljubiteljskih likovnih ustvarjalcev Feniks. "Zelo lep prostor imamo tukaj za ustvarjanje, vsak član skupine ima svoje mesto," je razlagala mentorica skupine minuli ponedeljek, medtem ko je na mize polagala polivinilaste podloge in se pripravljala na prihod udeležencev. Skupina se je poimenovala Feniks, ker so vsi šele s priključitvijo skupini začeli likovno ustvarjati in prebudili ta del svoje kreativnosti, potem ko so delovno dobo v drugih poklicih končali. Za prispevek k povezovanju občanov, predajanje znanja s področja likovne umetnosti je Zupančičevi svet MČ Tabor ob nedavnem prazniku četrti podelil pisno priznanje.
Po končani Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani se je vpisala na Pedagoško akademijo, smer likovni pouk. Z učenjem, predajanjem znanja se je srečala šele v pokoju, pri vodenju te skupine, mentorica pa je še likovni skupini v društvu Toti DCA. "Morala sem se zatopiti v človeka, v njegov svet, ko je prišel do točke, od katere ni več znal naprej. In ko vidim, kako lepo napredujejo pri ustvarjanju v različnih tehnikah, sem resnično zadovoljna. Oni so moje ogledalo in jaz njihovo," še pove.
Njene zaposlitve so bile zmeraj tako ali drugače povezane z likovnim ustvarjanjem. "Za sabo imam bogato službeno pot. Kjerkoli sem bila v službi, tja nisem samo hodila po plačo. Če nisem vedela, kaj službi še dati, sem imela slabo vest. Še pred koncem srednje šole sem bila tehnična risarka v Marlesu. Moja prva zaposlitev je bila v MTT-ju, v oddelku za tiskane vzorce, nato sem šla v Sladkogorsko tovarno papirja (današnja Paloma, op. a.), to je bilo praktično čez noč, kjer sem bila prav tako v oddelku za tiskane vzorce na servietah in embalaži, delali smo tudi razstave. Ker pa je pot v Sladki Vrh ovinkasta, sem pri vsaki vožnji čutila slabost. Odločena sem bila, da si poiščem delo v Mariboru. In dobila sem priložnost za oblikovanje notranje opreme pri Slovenijalesu," razlaga.
Njena največja ljubezen pa je še zmeraj restavriranje starin. Vsake počitnice je že med šolanjem pomagala arheologu Stanku Pahiču iz Pokrajinskega muzeja Maribor. "In tako so me nekega dne, ker so me poznali, vprašali, ali bi prišla tja delat. Vam bom povedala, koliko cenim denar, naj se sliši neumno, ampak tako je bilo. Pri Slovenijalesu sem imela takrat 600 tisoč dinarjev plače, kvartalno sem prejemala še dodatek od učinkov prodaje. V muzeju pa sem dobila 211 tisoč dinarjev plače. Tudi moj mož se je zgražal. Ampak vse počitnice sem bila tam tako vesela. In še danes se mi kar dlake postavijo pokonci, ko vidim starino, ki po popravilu ponovno zaživi," pojasni. Spominja se denimo, da so lahko dali na razstavo posebne baročne ure, potem ko jih je restavrirala. "Zelo sem bila srečna pri tem delu, restavrirala sem predmete iz raznih materialov, od lesa, kovine, tekstila ... Takratni ravnatelj Sergej Vrišer je imel bogato zbirko uniform, in ko so molji kaj uničili, je bilo tisto vezenje treba popraviti ... Nasploh sem imela proste roke pri restavriranjih, vsega sem se lotila," se spominja lepe plati dela v muzeju, ki pa ga je zaradi nesporazuma in tudi nepravilnosti tam zaposlene zapustila.
"Velik izziv mi je, da popravim uničeno, da se ne vidi, da je popravljeno"
Še do nedavnega je restavrirala za posamezne naročnike. "Ogromen izziv mi je, da popravim uničeno, da se ne vidi, da je popravljeno. Ko so ustvarjali te predmete, niso imeli ničesar, morali so se znajti, delali so v temi, niso imeli takšnega orodja, kot ga imamo zdaj," še opisuje svoje veliko spoštovanje do starin. Potem ko je bila nekaj časa brezposelna, je v enem podjetju pomagala pri tiskanju vezja za električne pastirje, nakar je začela samostojno pot v grafičnih storitvah, z raznimi tiski na majice, pisala, koledarje ... Nakar je spet prišla kriza, plačilna nedisciplina, in Melita Zupančič je podjetje zaprla. Po težki operaciji in hudi prometni nesreči se je invalidsko upokojila. "Takrat sem se lahko psihično sprostila. Ker čeprav prihodek ni velik, se pomiriš, da je vsaj neka osnova, stalnost," doda.
Ustvarjalna žilica pa Zupančičevi ni dala miru, udeleževala se je dodatnih izobraževanj, likovnih delavnic, se učila raznih tehnik, denimo graviranja na steklo, kiparjenja, ustvarjanja z glino, da ne nazadnje lahko vsa usvojena znanja tudi predaja drugim. Sodelovala je na številnih likovnih srečanjih, dobrodelnih likovnih kolonijah, imela samostojne razstave ... Sedaj bolj malo slika, kolikor uspe ob svojih učencih. "Ko se hitro invalidsko upokojiš, je to pravi balzam, ko vidiš, da si nekomu potreben, da nisi nebodigatreba. Zelo sem zadovoljna z njimi, imajo že svoj stil, ne slikajo zato, da bodo svoje slike prodajali, ustvarjajo zase. To je psihoterapija v barvah, rečem," še pove o tem, kaj ji pomeni mentoriranje skupine. Ne le njej, tudi udeležencem ta ponedeljkova ustvarjalna druženja veliko pomenijo, so povedali ob našem obisku. Tokrat so bili prisotni Alenka Iršič, Alvina Lipovšek, Jožica Predan in Zdenko Žlender. Člani skupine, ki so upravičili svoj izostanek, pa so še Dušan Selinšek, Milka Fliser, Tanja Klin in Branka Cestnik.
Ob kakšnem rojstnem dnevu ali drugi posebni priložnosti nazdravijo in se posladkajo, sicer pa je v ospredju ustvarjanje. Kar tri ure se družijo, a ta čas mine kot blisk. Kdor želi, se jim lahko v prostorih MČ v Metelkovi ulici pridruži, je povedala Melita Zupančič. Dodala je, da je treba delati s kakovostnimi materiali. "Ti so nekoliko dražji, a ni treba vsega naenkrat kupiti. Tudi pri otrocih zagovarjam to. Če bodo imeli dobre materiale, bodo lažje in bolje izrazili svoj talent, svoja čustva prelili v ustvarjanje," razloži.
Njena sprostitev je tudi vrt, ki pa ni urejen po klasičnim pravilih: "Med mojo solato tudi rože rastejo. Sosed reče na pomlad, da imam kot morje, ker cvetijo spominčice. Pred leti sem si skopala ribnik, polovila žabe in jih dala vanj." Čas si torej zapolni na različne načine, seveda pa jo ob tem razveseljujejo tudi trije vnuki.
