Saša Einsiedler: "Sama sebe nisem spoštovala"

Dve ločitvi in še težka bolezen so Sašo Einsiedler privedli do tega, da je iskala pomoč, načine, kako si pomagati, kako prebroditi težke življenjske preizkušnje. V minulih letih se je veliko izobraževala, pridobila številne licence, da ob svojih izkušnjah pomaga ozaveščati ljudi ter jih opominjati, da si sami ustvarjamo svojo realnost, da z določenim načinom delovanja ter predvsem razmišljanja dosegamo najboljše rezultate. Prejšnjo sredo je v Lutkovnem gledališču Maribor na dogodku Večer v živo: Kako naprej, ko življenje zaboli, predstavljala svoj najnovejši priročnik Razšla sva se - postavljam nove temelje, ki je izšel šele pred mesecem dni.

Ločitev je eden tistih prelomnih trenutkov, ki nas pripravi do tega, da naredimo spremembo v življenju, pravi Saša Einsiedler. "Ko vas vprašam, kako ste, in odgovorite, da še nekako gre, takrat ne boste naredili odločilnih korakov. Ko pa pridejo težke situacije, kot so ločitev, smrt ali bolezen, se vprašaš, kaj sedaj? Tudi sama sem se po drugi ločitvi vprašala, kaj delam narobe, da mi ne uspe, drugim pa. In ugotovila sem najbolj pomembno stvar. Tisti uspešni cenijo, imajo radi in spoštujejo sami sebe, sama se pa nisem. Svojima partnerjema sem dala navodila, da sta lahko nesramna, da me ne spoštujeta, da sta lahko takšna, če me bosta imela vsaj malo rada. Saj so mi drugi govorili, kako sem fajn in znam dobro nastopati in lepo govoriti. Pa sem se odzivala, pa kaj je to, to ni nič. Sebe sem ocenjevala skozi to, kakšne signale sem sprejemala od pomembnih drugih že v otroštvu, v osnovni šoli. Moj oče denimo me ni znal nikoli pohvaliti, še danes pa velja, da dekleta ne smemo biti jezna, fantje pa ne smejo jokati," je nanizala nekaj vzorcev, v katere smo ujeti in nas ovirajo pri tem, da bi šli skozi slabe trenutke.

Izobraževanj, delavnic, certifikatov ima sedaj že za tri gosto spisane liste. "Toda najbolj pomemben certifikat je to, kar si naredil v svojem življenju. In zame so ta pravi certifikat moji otroci. Od petih otrok sedaj samo še ena hči ni polnoletna, druga najmlajša je pred kratkim dopolnila osemnajst let, sicer pa sem leto in pol tudi že babica. In na to sem najbolj ponosna, na svoje otroke," je izpostavila.

V priročniku je nanizala veliko tehnik, vaj, s katerimi lahko naše misli, odzive natreniramo, se izvijemo iz težkih situacij. "Začeti moramo namreč pri sebi, sam se moraš imeti rad. Nehati čakati, da te drugi pohvali. Naši odzivi so najbolj pomembni. Na predavanjih rada pokažem tri kozarce z rumeno tekočino in kakšni so njihovi odzivi. En reče jaz sem na pol poln, drugi reče, da je na pol prazen, tretji pa, da je v njem urin. V bistvu pa so povsem enaki, toda vsak ima prav. To, kar jaz mislim, to je moja resnica. Če jaz mislim, da sem zguba, ker sem se dvakrat ločila, nekateri pa se tako počutijo ob izgubi službe, drugi ob bolezni, potem sem zguba. Če pa verjameš, da je to nekaj, kar se lahko vsakemu zgodi, da zaradi tega nisi slab človek, je nekaj povsem drugega. Zelo pomemben je torej naš odziv. Ko nam življenje pokaže ogledalo, je res težko. Jaz sem skrbela za otroke, za vrt, kuhala, čistila, zato sem se spraševala, kaj delam narobe, da me je mož prevaral. Danes vem, da vsega tega, kar sem počela, tudi nisem cenila, ker sem mislila, da če bom pridna, če bom vse to delala, me bodo imeli ljudje radi," je še delila izkušnje.

Razočaranja se moramo naučiti sprejemati, jih predelati, da preko šoka, zanikanja v drugi fazi iz jeze in depresije pride v tretji fazi sprejemanje in tudi odpuščanje. "Ko smo najbolj žalostni, pomaga že, da se dvigneš, razpreš roke, daš usta v nasmešek in pogledaš gor in si rečeš v redu sem. Vprašajmo se tudi, na kaj imamo vpliv. Kaj lahko v določeni situaciji spremenim in česa ne," je še ponazorila z eno od tehnik. O svojih ločitvah so v knjigi svoje izkušnje delili še nekateri drugi znani Slovenci, kakor je Vili Resnik.

Saša Einsiedler je že deset let v uspešni zvezi s partnerjem Andrejem, ki jo je spremljal tudi na predavanju v Mariboru. Zato meni, da lahko še toliko bolj verodostojno piše, kako se po težkih preizkušnjah spet postaviti na noge in zaživeti drugače.