Andreja Kutin
Že odkar pri Večeru nabiramo imena za znanstvenika leta, je dilema ista - kako vzpostaviti ravnovesje med naravoslovjem in družboslovjem. Prvo je nekako bolj merljivo, točkovano, otipljivo, če želite, pri družboslovju so vatli vendarle nekoliko drugačni. A pod črto - predvsem je pomembno, da je prepoznana mariborska znanost. In ta je dobro znana, pravi Katja Košir, letošnja Večerova znanstvenica Štajerske: "Vsaj za področje družboslovja. Imamo nekaj vrhunskih strokovnjakov za različna področja, ki se tudi pogosto pojavljajo v medijih, imajo odgovore na pomembna vprašanja. Drugo vprašanje pa je, ali je znanost nasploh dovolj prepoznana."
Vprašanje, ki ob tem sledi, je, ali je tudi dovolj podprta. Finančna podpora slovenski znanosti namreč precej oscilira glede na družbene pojave pa tudi glede na menjave garnitur na čelu države. "Znanost je pogosto nebodigatreba. Zlasti na področju družboslovja je zelo težko utemeljiti, zakaj je znanstveno raziskovanje potrebno. Imamo namreč poplavo ljudi, strokovnjakarjev, ki imajo dokončne odgovore, in težko je znanstveniku javnosti predstavljati svoja razmišljanja ali dajati odgovore na vprašanja tako, da boš znanstveno korekten, da se boš zavedal omejitev, ki jih ta spoznanja imajo, obenem pa podal relevantne in uporabne odgovore. Na področju družboslovja je preprosto tako, da enoznačnih odgovorov ni. Ljudje, ki jih imajo in ki vedno znajo s prstom pokazati na rešitev, enostavno pač niso strokovnjaki. Je pa težko temu konkurirati, saj znanstvenik ne more biti tako privlačen. Zame je ogromen izziv predstaviti zadeve, ki jih dobro poznam, na način, ki bo vseeno dajal neke odgovore. Znanost je vendarle za ljudi."
Znanstvenik ne more biti privlačen kot tisti, ki ima odgovor na vse
Pomembno je ostati v odnosu
Leto 2023 je žal zaznamovalo tudi vrstniško nasilje in Katja Košir je s svojim znanjem veliko pripomogla k razumevanju mladih in odnosov med njimi, smo zapisali v utemeljitvi za nominacijo. So ti dogodki povečali razumevanje in skrb zaradi vrstniškega nasilja ali smo nanje že pozabili? "Nasploh je senzibiliteta za vrstniško nasilje v zadnjih 15 letih mnogo večja. Dogodki so imeli potencial, da nas senzibilizirajo, dosti debat pa je bilo tudi izrazito neproduktivnih - kdo je kriv, odgovoren, tudi razprave, kako preprečevati take dogodke in kako se nanje odzivati, so šle preveč v princip ali-ali."
Čeprav gre za nenapovedljive dogodke, smo prav temu posvetili veliko časa. "Ne bi jih napovedovala pri nas, se pa lahko zgodijo. Družbeno ozračje je razgreto, retorika je zelo sovražna, in ko se piše o tem, ali se bo zgodil naslednji Beograd, to krepi strah in nezaupanje. In odrasli, ki jih je strah, se umikajo iz odnosov z otroki in mladostniki. To zagotovo ni konstruktivno, tako povečujemo verjetnost za neugodne izide. Zelo težko je v situacijah, ki so se dogajale tudi na naših šolah, ko je veliko otrok kopiralo storilce, ostati v odnosu, se ne umikati, ne biti preveč prestrašen, ampak to je tisto, kar je nujno potrebno," pojasnjuje.
Vzgajati danes je težje
Kako je pri starših? "Starši se odzivajo različno. Nekateri so hiperzaščitniški in bi stvari reševali namesto njih, niso pripravljeni slišati, da njihov otrok počne nekaj, kar ni dobro. Obrambni refleks je lahko tudi umik, ko nisi več kos situaciji. Te vzgojne nemoči je več, kot je je bilo, zagotovo. Izhaja tudi iz tega, da so starši pogosto prepoznani kot krivci za problematična vedenja otrok in mladostnikov, malo pa dobijo pri vzgoji pomoči in podpore, kadar jo potrebujejo.
Mariborski svetovalni center za pomoč mladostnikom je dober primer, a teh virov je premalo. Vzgajati otroka danes je mnogo težje, kot je bilo včasih. Tudi okoliščine so manj ugodne, starši več delajo. Sprašujem se, kako lahko otrokovo vedenje na družbenih omrežjih nadzoruje mama, ki kot blagajničarka dela v popoldanski izmeni. Razlogi, da starši včasih prehitro dvignejo roke od težav in obupajo ali pa niso pripravljeni slišati resnice o svojih otrocih, so torej različni."
