"Tujci se zgražajo, stoječ na lepo razsvetljenem Glavnem trgu pa zro pred seboj najlepše, kar ima Maribor - Državni most, popolnoma v egiptovski temi. Ta pogled skazi ves ugoden utis cele razsvetljave na Glavnem trgu in Gosposki ulici. Ali ne gre samo za okus in utise tujcev, ampak tu ima prvo besedo dejanska potreba. Na Državnem mostu bo do spomladi v večernih urah največji promet in če kje, treba je ravno tu luči, več luči!"
Seveda tudi na levem bregu ni bilo vse rožnato, pravzaprav svetlo. Razsvetljene so bile zgolj glavne ulice in trgi, pa še tam so po eni uri zjutraj luči ugasnile. To je prebivalce močno skrbelo, saj je "tema najboljša pomočnica raznim temnim elementom pri izvrševanju njihovih nečednih poslov".
"V neposredni bližini Maribora je največja elektrarna v Jugoslaviji, na katero se radi s ponosom oziramo ter jo kažemo tujcem. Praktične koristi od nje pa nimamo. Ulice po mestu so ponoči tako škandalozno razsvetljene, da bi moral človek kmalu nositi laterno s seboj. Ne le, da je ogromna večina ulic brez razsvetljave, so tudi one, kjer je električna napeljava, prav medlo razsvetljene," piše Tabor 6. januarja 1922.
Sčasoma so se razmere izboljšale, ulice in domovi so eden za drugim dobivali električno napeljavo in z njo tudi električne luči. Ne samo mesto samo, svetloba je dosegla tudi okoliške kraje. "V kratkem bodo končana tudi vsa instalacijska dela in bodo električne žarnice razsvetljevale te najtemnejše kotičke mariborske okolice," zapiše Mariborski večernik Jutra 11. maja 1935.
