(INTERVJU) Vlado Novak: Ljudje me še zdaj sprašujejo, kdaj bo drugi del Petelinjega zajtrka

V spevni štajerščini govori izjemni igralec Vlado Novak (67), ki med poziranjem fotografu v rokah drži cigareto. Nasmejan in dobre volje pokaže, katero aplikacijo mu je dan poprej na telefon naložil sedemletni vnuk, in že drsi po ekranu, da iz črk, ki jih ima na voljo, sestavi čim več novih besed. Strasten bralec kvalitetnih knjig in časopisov ter ljubitelj filmov veliko razmišlja o aktualnih razmerah doma in po svetu, malo pa pusti pokukati tudi v svoj svet, ko se pogovarjava v mariborski Gledališki kavarni.
Vse najboljše, včeraj ste imeli rojstni dan.
"Hvala lepa. Smo praznovali, malo."
Lahko bi se zgodilo, da vas zaradi praznovanja ne bi bilo na intervju. Ni bila štajerska čaga do jutra?
"Ne, kje pa! Umrl bi, če bi imel kakšno štajersko čago. Pijača pa tako ... Je bilo že dovolj za eno življenje."

Počuti se kot mladenič

Da se še ne čutite v zlati jeseni, ampak da ste še bolj v poletju, ste dejali, ko sva se dogovarjala za pogovor.
"Moram reči, da sem bil kar presenečen, ko ste me poklicali, da bi povedal kaj za to prilogo, za Zlato jesen. Mene, mladeniča! Res se še ne počutim tako. Mogoče zato, ker sem imel, čeprav sem že tri leta v penziji, to srečo, da sem lahko ostal aktiven. Ne sicer v svoji matični hiši, ampak pri slovenskem filmu, nadaljevankah, v ptujskem gledališču."
Torej se z upokojitvijo ni nič kaj bistveno spremenilo?
"V bistvu se ni. Le ta razlika je, da sedaj lahko izbiram, kaj bom delal. Počnem, kar me zanima."
Pa vaše pomladno obdobje? Kaj vam je ostalo v spominu iz otroštva?
"Ko se včasih peljem na Tezno, tam okrog Osnovne šole Martina Konšaka, se ustavim in grem v Stražun. Malo pošpanciram in vidim tiste jase, kjer smo igrali nogomet. Lepo je. Takrat smo se ljudje med seboj bolj poznali. To je bila čista kavbojščina. Če si bil lačen, si šel k sosedom in rekel 'Gospa Smeh, jaz bi imel kos kruha, dajte malo masti gor pa malo cukra.' 'Bom ti dala češnjak,' je rekla. 'Ne, lepo prosim, tisto peče.' Soseda je vedela, kaj je zdravo, da je česen bolj zdrav kot cuker. Naslednji dan pa je prišel Smehov Miha k naši mami pa je isto rekel. Pa je naša mama isto dala. Danes tega ni več. Vsaka gospodinja je imela svoj vrt. Naša mama je imela na njem najboljši paradajz, a jaz sem šel zmeraj po paradajz na sosednjega, ker je bil tam boljši. Imeli smo to svobodo. Še zdaj, ko se z dečki dobimo na kavi ali pijači - po navadi se srečamo v Europarku -, obujamo spomine."

Danes je nerazumljivosti v gledališču in tudi na filmu preveč

Enkrat ste dejali, da ste natančnost podedovali po očetu, ki je bil po horoskopu devica in zato natančen.
"Ta moja natančnost je na trhlih nogah. Natančen sem mogoče pri delu. Ko grem v gledališče, tudi gledam, če je vse natančno narejeno in v harmoniji. Marsikaj me moti, recimo, če ni razumljivo. Danes je nerazumljivosti v gledališču in tudi na filmu preveč. Igralci momljajo. Najbolj često izgovorjeni stavek gledalcev je tako 'Kaj je reko? Pa če ga nič ne razumem.'"
Kje pa potem niste natančni?
"Nenatančen pa sem pri redu, ki ga imam doma, po omarah. Moj red v neredu. Če kaj potrebujem, to po navadi iščem. Po pravilu tudi najdem, ker imam nek na pol speči spomin, kam sem kaj dal."
Kaj ste še prinesli iz primarne družine, česa ste se naučili?
"Mi smo bili zmeraj familija. Familija je bila zmeraj vrednota. In to preneseš tudi v kasnejša obdobja. Da ti familija največ pomeni. Kaj pa imaš, če ne tega? Najhuje je, če si na stara leta sam in sam sebi v napoto. V svoji najbližji okolici iščeš sorodne duše in to zahteva energijo. Če se ta ne realizira, človek postane žalosten. Takih ljudi je danes veliko. Mogoče so imeli v življenju nesrečo, da so tako hitro izgubili najdražje, ali pa so premalo vlagali v medsebojne odnose."
Kako pa so bili v vaši družini naklonjeni ideji, da postanete nogometaš?
"Vseeno jim je bilo. Pustili so, da sem treniral fuzbal na Kovinarju. Saj potem sem nehal. Sanjal sem, da bi bil nogometaš, pa nisem imel nekega pravega talenta. Devetko sem igral, ampak sem bil premali za centerfora. Nemški reprezentant Gerd Müller je bil sicer še manjši, pa je bil golgeter, a jaz sem bil daleč od Gerda Müllerja."
Po neki družinski tradiciji ste potem zajadrali v ekonomijo.
"Silom prilike. Do 18. leta sem izoblikoval željo, kaj bi rad bil. Že takrat sem sanjal o igralski akademiji. Ali sem bil po eni strani preveč vezan na Maribor ali me je bilo česa strah ali pa sem šel po liniji najmanjšega odpora in sem vpisal Vekš, ki pa mi je tudi delal težave, ker neke afinitete do ekonomske politike Jugoslavije nisem čutil. Pa tudi do višje matematike in gospodarskega računstva ne. Čeprav sem bil v tem še kar doma iz srednje ekonomske šole. Predvsem v knjigovodstvu. Učil sem nekaj gimnazijcev, ki so vsi naredili s štiri ali pet, jaz pa z dvojko."
Igralski talent ste urili že v osnovni šoli, ko ste v predstavi Janko in Metka igrali Janka.
"O, bože moj, kje so tisti cajti! Od tega je že 55 let. Luštno je bilo. Statiral sem pa že kot froc v DPD Svoboda Maribor - Tezno. Bil sem Lužaričin sin v Kralju na Betajnovi. Vloga brez teksta seveda. Star sem bil pet ali šest let. In jokal na odru."

Ob diplomi star 43 let

Diplomirali ste leta 1995.
"Pa ja. Mislim, da nas je parkrat zagnjavil Zvone Šedlbauer z 'Pa kdaj boste vi diplomirali, dečki in deklice?' Takrat smo imeli že prek 40 let. Nekako se me je prijelo in sem si rekel, da moram stisniti in sem naredil nekaj izpitov in diplomsko nalogo."
Najbrž je bil težak tako delavski kruh kot kasneje gledališki?
"Če bi ostal v proizvodnji kot referent za konsignacijo ali kaj podobnega, bi se verjetno zasedel, razen če bi imel tri ali štiri hobije, zaradi katerih mi ne bi rasel trebuh. Zdaj mi še ne raste tako zelo."
Odraščali ste v letih, ko se je svet prebujal, ko je mladina v tujini doživljala razcvet. Kako je bilo pa pri nas?
"V sedemdesetih, osemdesetih? Takrat je bila kava Alvorada pri debeli Berti, takoj čez mejo, bile so parne in neparne številke, ko si smel voziti avto. Igralci, denimo moj kolega Volodja Peer, so imeli velike težave, kako priti v službo, ampak država na to sploh ni pomislila. S takimi problemi smo se srečevali. Ne toliko z eksistencialnimi, ampak z eksistenčnimi, ki so zadevali preživetje, kar še danes ni zaspalo. Danes je to morda pri delu populacije še bolj opazno. V tistih časih je bilo veliko več socialne države, danes pa gredo trendi v to, da se na socialnost pozablja. Ljudje imajo roke zmeraj bolj k sebi obrnjene. Več je tudi strahu, kar je mogoče paradoks. Takrat smo namreč živeli v svinčenih časih in so ljudje mislili, da se morajo česa bati, da se ne bi zamerili partiji. Danes pa se morajo bati, kaj rečejo, da ne bi recimo izgubili službe. Da se ne bi nepravim ljudem zamerili, da ne bi povedali nekaj, kar bi jim kasneje škodilo. Ljudje smo v bistvu počasi začeli izgubljati hrbtenico, skratka, nismo več rokerji."
Kdaj ste bili pa vi najbolj roker?
"V monodrami Gajaš, arestant Gajaš, ki mi je zelo blizu še iz filma Petelinji zajtrk, reče 'Pri meni je ne bilo cile mile. Jos sen fsakšemi v gobec poveda ke mu ide, što na umu, to na drumu. Tokšn sen, nigdar se nemo spremena. Zato pa sen kak mehaničar tudi nigdar ne pisa računof, živleje je meni pisalo račune.''
Menda se včasih vprašate, kaj se dogaja s Pištijem Gajašem iz Petelinjega zajtrka danes, ko je morda že prišel iz zapora? Zdi se, da bi si želeli posneti nadaljevanje tega filma?
"Ljudje me še zdaj sprašujejo, ne samo na Štajerskem, tudi drugod po Sloveniji, kdaj bo drugi del. Ni odvisno od mene. To vprašajte na filmski sklad, scenariste in tiste, ki o tem odločajo. Vsi, ki smo v filmu igrali in smo v njem ostali živi, še zmeraj živimo, smo na razpolago. Se je pa rodila monokomedija, ki sem jo v teh devetih letih igral že ne vem kolikokrat in jo bom še igral, ker je tu polno nekih Gajaševih resnic, ki so včasih malo čudne, in njegova stališča včasih tudi, ampak takšno je življenje."

Maribor je njegovo mesto

Ste imeli v življenju obdobje, ko ste si vzeli malo več časa za zabavo, norosti, ali je to šlo mimo, glede na to, da ste vedno veliko delali?
"Odkar sem v gledališču, ni bilo časa za neke norosti. Nonstop sem delal, imeli smo deljeni delovni čas, delovne tudi sobote in nedelje. Najbolj sem se sprostil v času Borštnikovih srečanj. Po vsaki predstavi je bil zgoraj v Kazinski dvorani sprejem, čaga. In jaz sem bil zmeraj zadnji, ki je odšel. Potem se mi je pa že začelo blesavo zdet. Nekateri igralci sploh ne hodijo v gledališče. Redki so tisti, ki gredo gledat predstave drugih gledališč. V SNG Maribor nas je enih par, kdo od upokojencev in kdo od še aktivnih. Večinoma pa ne, ker očitno že vse vedo. Jaz sem pa zmeraj hodil v gledališče, imel sem to potrebo spremljati druge. Tudi zato, ker vem, kako je bilo meni fajn, če mi je kdo iskreno čestital."
Je ob natrpanem igralskem urniku težko ustvariti družinsko življenje, ki prav tako zahteva celega človeka?
"Seveda. Igralec je vagabund, malo si tu, malo tam. Zmeraj pa sem bil prepričan, da je Maribor moje mesto in bom tukaj ostal. Tudi zato, ker mu moram vrniti tisto, kar je dobrega zame naredil. Konec koncev me je ta teater šolal. Me je pa po drugi strani vleklo tudi ven. Če bi bil sam, bi bilo verjetno kaj drugače. Spomnim se leta 1993, ko je Janez Pipan prevzel ljubljansko Dramo im me je povabil tja. Pridem domov, družinski sestanek. Žena je rekla, 'Ja idi, saj to ti je verjetno izziv', čeprav z malo kislim obrazom. Sin je bil pa čisto tiho, takrat je bil star trinajst let. 'Saj bi šli vsi, saj bi tudi ti tam dobila službo pa kako stanovanje bi se našlo.' Takrat pa je mali rekel 'Ata, kaj naj zaj začnem za Olimpijo navijat?' Pa take mokre oke je 'mel. Sem rekel 'Dobro je, konec sestanka.''
Zdaj vam prosti čas polnijo tudi vnukove vragolije?
"Nor je na nogomet, doma ima koš in igra košarko. Vozi se s biciklom, beremo pravljice, bere že male črke. Fajn je, nikoli ni dolgčas. Rad se pohvali, da je bil že šestkrat na urgenci. Ja, šport in aktiven mulc, pol pa 'mamo ... 'Kol'kokrat si bil ti na urgenci?' me kdaj vpraša. No, upam, da je zdaj teh urgenc konec."
Tudi kar nekaj hobijev imate. Plavanje, kolesarjenje, pohodništvo, zelišča ...
"Plavam zdaj bolj redko, razen če grem v kako zdravilišče. Na morju plavam več. Kolo in hoja sta pogostejša. Zdaj sem začel in sem po stari navadi spet pretiraval. Trenutno se zdravim, par dni bom bolj bogi. Sicer pa sem aktiven toliko, kot mi paše in kolikor mi telo dopušča."
Zeliščarsko sezono ste že odprli?
"Čemaaaž. Vsak dan čemaž in regrat. Pa kaki repincl vmes, čez to pa vroč krompir."
Ali ostala zelišča nabirate le za čaje ali pripravljate tudi kakšne tinkture in druge zvarke?
"Čajev imamo res veliko doma, tinktur pa ne delam. Razen da sem si oni naredil zdravilo iz česna, bio limon in vode. Tibetansko zdravilo proti holesterolu. Menda čisti kri in žile. Česen je tako ali tako znan po tem, pravijo pa, da je čemaž še boljši kot česen. Stari Rimljani so čemaž bolj častili, oni pa so že vedeli."

Ko si premlad, potem pa kar prestar ...

Kje vse pa vas je mogoče videti kot igralca?
"Jeseni pride ven celovečerni film Andreja Košaka Vsi proti vsem, tudi nadaljevanka Jezero po knjižni predlogi Tadeja Goloba bo na sporedu jeseni. Eno malo vlogo imam v filmu Gorana Vojnovića Nekoč so bili ljudje. Drugače pa v gledališču. Z Gojmirjem Lešnjakom Gojcem igrava komedijo I love Njofra v produkciji ptujskega gledališča. Imeli smo že kar 40 ponovitev in oba totalno uživava v tej predstavi, mislim pa, da ljudje tudi. Igrava moža in ženo, jaz sem seveda mož."
Menda tu in tam napišete kak dialog. Kaj pa knjigo?
"Eh. Dobre literature, take, da bi ostala tudi zanamcem, nisem sposoben pisati. Zakaj naj bi se nekoč nekdo vprašal 'Zakaj bi bral tega Novaka, če drugi pišejo bolje?''
"Rad imam to mesto in ljudi, ki so malo posebni in zelo srčni," ste enkrat dejali. Zakaj imate tako radi Maribor?
"Nekega racionalnega odgovora ni. Imaš rad ali pa nimaš rad. To je to."
Veliko berete, radi gledate filme, ogromno ste preigrali. Vas skozi življenje spremlja kakšna misel, ki se vam je posebej vtisnila v spomin?
"V zadnjih letih me pa res ena, ki ostaja. Oblastnim strukturam, ki merijo sposobnost ljudi z nekimi določenimi vatli, bi dal v razmislek besede slovenske pisateljice Katje Perat, da si v naši državi do določene starosti za vse premlad, po določeni starosti pa za vse prestar ... Veste, vse je odvisno od posameznika in vsega se ne da meriti z nekimi dekreti, z zujfi in tistimi Marš v penzijo! Odkar sem šel v penzijo, me spremlja ta misel. Vsakega bi morali obravnavati individualno. Že osnovna šola bi morala znati gojiti prave talente posameznikov in jih pravilno usmerjati. Tako pa zna biti, da nekdo, ki je izjemno talentiran za slikarstvo ali oblikovanje, ne bo sprejet na ustrezno slovensko akademijo, ker bo imel prenizko oceno pri matematiki. Zaradi tega bo moral študirati v Los Angelesu in bo tam ostal. Tak primer namreč poznam. No, pa smo izgubili talent za celo življenje."
Zdaj si pa najbrž že želite spet ven in prižgati cigareto, kajne? Kdaj ste prižgali prvega?
"Ne spomnim se, kdaj, vem pa, da smo šmrkavci v kak papir dali vinsko trto in kadili tisto kislico. Joj, zakaj se mi ni takrat cigareta zagnusila za vse večne čase! Tobak mi je pa dišal. Tudi to je odvisno od vsakega posameznika. Oba z ženo sva kadilca, sin pa je zapriseženi nekadilec, četudi bi imel vse možnosti, da bi začel. Ne, njemu je to ostudno. No, greva na čik. Saj bi ga raje pokadil tukaj, a država tako skrbi za moje zdravje in zdravje sodržavljanov, da me je nagnala ven. S tem mi omogoča nekaj minut svežega zraka. To pa je tudi nekaj."