Lansko leto bi najraje preskočil," pravi legendarni Mariborčan Vinko Šimek. Komik, moderator, televizijski in radijski voditelj, pevec, pisec besedil in režiser, ki je večji del svojega življenja posvetil odru, se je namreč skoraj pol leta zdravil v mariborskem UKC. S pomočjo dr. Stojana Potrča in njegove ekipe je premagal zdravstvene težave in zdaj je "kot nov". Spet piše, ustvarja, celo lik Jake Šraufcigerja je obudil. Njegovo objavljanje na facebooku spremlja ogromno sledilcev. Sedaj piše knjigo in mi smo vanjo že lahko pokukali. "Po devetmesečnem premisleku sem se rodil 25. junija. Da sem nekaj posebnega, sem ugotovil nekaj desetletij pozneje, ko se je država odločila, da se bo tudi ona rodila na moj rojstni dan. V vrtec nisem nikoli hodil, ker sem že vedno izgledal preveč odrasel. Pri treh letih sem si že sam znal poškodovati koleno. Mama in oče sta mi pri petih letih kupila 'športno limuzino'. Sestra mi je narisala 'ludeke', jih izrezala iz papirja, jaz pa sem jih posedel v avtomobilček in z njim dirkal po kuhinji," je zapisal o zgodnjem otroštvu.
Generacija, ki je ne delajo več
Seveda je tudi njegovo nadaljnje pripovedovanje o sebi obarvano s humorjem. "Čeprav sem bil zelo pameten, sta se mama in ata vseeno odločila, da me pošljeta v šolo. Na studenško herojsko šolo Janka Padežnika. S svojim znanjem sem okužil še druge. Moj sošolec je bil tudi Drago Jančar, ki sem mu pomagal, da je postal pisatelj. Poklonil sem mu prvo knjigo Mali vitez. Ker kasneje nisem dobil več nobenega brata ali sestre, sem ugotovil, da sem generacija, ki je ne delajo več. Moj sošolec je bil tudi akademski slikar Rado Jerič. Zase ne vem, ali sem imel smisel za risanje. Tudi potrebe ni bilo, saj sem imel sestro Metko, ki je zelo lepo risala, in tako sem kar njo uporabil, da je risala tudi zame. Moj profesor je bil Oton Polak, ki je vedel za potegavščino, in je ob oddaji risbic vedno poklical: 'Metka Šimek!' Že v osnovni šoli sem nastopal na proslavah. Ker sem bil velik, sem že lahko igral dedka Mraza pa zdravnika. Tako sem že zelo zgodaj spoznal prve pacientke." Skoraj vsak dan so se pri studenški železniški postaji igrali kavbojce in indijance, razlaga: "Jaz sem bil kavboj'c in sem vedno postrelil vse indijance, med njimi tudi Jančarja. Ker sem ga nekajkrat ustrelil, čeprav je ostal živ, se potem ni hotel več igrati."
V opero da, k vojakom ne
Že v srednji šoli je Vinko Šimek nastopil v mariborski operi. V Nabuccu je bil eden od desetih levitov. "Nekega večera sem zamudil, v garderobi pa so mi nastavili premajhno oblačilo, a sem ga urno oblekel in letel na oder. Šele tam sem ugotovil, da mi je halja prekratka in da mi ven štrlijo dolge gate. Bila je zima. Tudi opanke so bile premajhne. Dirigent Jakov Cipci je krilil z rokami, režiser Franjo Potočnik se je držal za glavo. Gledalci pa so se smejali. In to se do takrat pri Nabuccu nikoli ni zgodilo. Še Verdi bi mi bil hvaležen," se spominja prigode.
Ko so mu skušali obleči vojaško suknjo, se mu je uspelo temu izogniti. "Moj angel varuh je bila moja očesna zdravnica, ki mi je napisala potrdilo, da imam okvaro na očesnem ozadju. In tako me je naborna komisija oprostila vojaščine. Takrat sem bil prvič in zadnjič prepričljiv v tragični vlogi. Solzne oči sem imel. Tolažili so me, niso vedeli, da jočem od veselja," se še spominja potegavščin iz srednješolskih dni.
Tudi na Dunaju, kjer je študiral igro, je imel precej prigod. Njegov profesor je bil Fritz Muliar, legendarni TV-Švejk in prvak dunajskega Burgtheatra. "Na Dunaj sva se vozila z Edvardom Holnthanerjem, ki je igral v revijskem orkestru avstrijske televizije. Tudi stanovala sva skupaj. In vedno se je sredi noči prestrašeno zbudil, ko sem na glas vadil kakšno vlogo za produkcijo."
Šimek je bil tudi sodelavec več medijev. Že kot najstnik je začel delati na Radiu Maribor, kot zunanji sodelavec je za Večer poročal z vseh jugoslovanskih glasbenih festivalov. "Imel sem svojo rubriko Vsak petek, z revijo 7D sem izpeljal eno najuspešnejših propagandnih akcij po vsej Sloveniji, in to s kombijem. Pa Ivo Mojzer je bil zraven. Bil sem tudi stalni sodelavec Nedeljskega. Pisal sem tudi za Anteno in Stop. Na popevki Vesela jesen sem bil napovedovalec, komponist, tekstopisec (nekajkrat tudi nagrajen), novinar in dvakrat zmagovalec kot pevec Ko toti Štajerc v Dravo pade z Alfijem Nipičem in Moj Maribor z Edvinom Fliserjem. 30 let sem bil član organizacijskega odbora Zlate lisice, kjer sem bil napovedovalec, prevajalec ... Tudi himno Zlate lisice sem uglasbil in napisal besedilo zanjo!"
Televizija, Lojtrca, Marjanca, zlate plošče ...
V drugi polovici sedemdesetih je Vinko Šimek začel nastopati na televiziji, bil voditelj legendarnega TV-žehtnika, slavne TV-križanke z Mišo Molk. "Pravzaprav sem nastopal kot voditelj, avtor in gost v vseh razvedrilnih TV-oddajah slovenske nacionalne televizije. Z Dejvijem Hrušovarjem sva izumila Pop delavnico na Radiju Ljubljana, kjer sem bil tudi voditelj jutranjega programa. Z Ivanom Sivcem in Dušanom Rogljem pa smo ustvarili slavno Lojtrco domačih, k slavi sta ji pomagala tudi Večer in revija Kaj. Organizirala sta veliki finale v dvorani Tabor, kjer so bile kar tri predstave razprodane. In zlomljena vrata na Večeru ob navalu na vstopnice.
Seveda ne morem mimo Marjance, ki je doživela 1500 radijskih oddaj v slovenskem in nemškem jeziku. Tudi Marjanco sta spremljala Večer in Kaj, ki sta izdala tudi revijo Marjanca. Lojtrca domačih in Marjanca sta bili spektakel z mednarodno udeležbo glasbenikov. Kot moderator in humorist sem potoval po Evropi z Alpskim kvintetom, sodeloval tudi z Avseniki in vodil jubilejne koncerte najboljših slovenskih narodnozabavnih ansamblov," 72-letni humorist našteva svoje številne angažmaje.
