V hladnem jutru se na intervju pripelje z navadnim kolesom in naroči navadno kavo. Uporablja navaden telefon in ima zelo navaden življenjski strah. Obenem pa upravičeno velja za nenavadnega, celo skrajnega igralca. V igri ničesar ne sprejme površno, samoumevno, v vsako igralsko izkušnjo se potopi do zadnjega diha, skoči na glavo, je tudi do obisti gol. Ob vsakem postavljenem vprašanju premisli in poskuša odgovoriti neposredno, iz sebe. In v nekem trenutku reče, da je v bistvu igralec izvajalec. Preprosta, zelo navadna ugotovitev, ki je tudi samo bistvo igre.
Radi pozirate fotografom?
Da. Na začetku kariere sem se počutil ohromljeno, nisem se znal sprostiti, čudno se mi je bilo nekaj nastavljati, potem pa sem z nabiranjem izkušenj, in ker sem se razumel, ujel z ljudmi, s katerimi sem to delal, začel nekako uživati v tem.
Radi tudi igrate pred kamero?
Da, zelo.
Nekako preseneča, da izrazito dramski igralci radi igrajo tudi v filmih.
Zelo sem vesel, če mi dajo priložnost za nastopanje pred kamero, predvsem v filmih. TV-serij z velikim številom epizod sicer nisem snemal in niti nimam prave želje, da bi jih, čeprav mi kolegi pravijo, da je to zelo dobra izkušnja, saj moraš hitro obvladati material in se pravzaprav čez noč pripraviti na vlogo v naslednji epizodi. Sem pa bil zadovoljen s priložnostjo, da sem v Nemčiji igral v desetdelni nadaljevanki Im Angesicht des Verbrechens (Pred obličjem zločina) in smo imeli za snemanje na voljo več kot sto snemalnih dni.
Na predstavitveni strani SNG Drame ste izbrali za svoje geslo stih Srečka Kosovela Ne bodimo mehanični, bodimo električni!
Besedilo Mehanikom! mi je všeč že od zdavnaj. Sicer ne vem, ali se strinjam z vsako stvarjo v tem Kosovelovem manifestu o novem človeku, všeč pa mi je njegov poziv, da je treba biti električen, da stik med ljudmi vzpostavlja iskro, da te nekaj strese. Zdi se mi, da po to hodimo v gledališče in zaradi tega tudi sam igram. Obenem pa je mehanika predpogoj, da elektrika deluje, stvari je treba zvaditi, avtomatizirati, da lahko na to podlago dodaš marsikaj. Zelo so mi všeč tudi projekti, ko moraš skočiti na glavo v prazen bazen, recimo na snemanjih, če ni dovolj vaje, da se gre kar v igro, pripraviš se samostojno in se potem soočiš s partnerji.
Se take situacije pogosto zgodijo?
Precej pogosto, odvisno od režiserja. Prav tako so mi všeč tudi zelo matematični režiserji, ki te izpilijo do potankosti. Uživam v tem, da sem primoran iti podrobno skozi vse stvari.
Kaj se aktivira v vas, ko skočite na glavo v prazen bazen?
Neko vznemirjenje, tveganje, pojma nimaš, kam boš šel, poslušaš svoj instinkt, ki sicer nikoli ne umanjka, niti pri delu po “matematičnem” postopku, ko iščeš vsako fineso skupaj z režiserjem.
Dvajset let delate v Drami. Kako vidite to delo skozi oči samega sebe pred dvajsetimi leti?
Vidim, da so tisti, ki so mi dodeljevali vloge, skupaj z režiserji pazili name. Ogromno je odvisno od tega, kakšno delo ti dajo in s kom se ob tem srečuješ. Glede igranja menim, da si več dovolim, kot sem si na začetku. Sicer se mi zdi dobro včasih pomisliti nase v začetniških, nedolžnih pogledih in željah, v tistem meni se skriva razlog, zakaj sem želel biti igralec oziroma kakšne vrste gledališče me je zanimalo. Na primer, ko smo z režiserjem Jernejem Lorencijem delali uprizoritev tibetanskega misterija Črimekundan ali Brezmadežni, sem se ob branju spremne besede prevajalca Iva Svetine o tibetanskem gledališču in šamanizmu spomnil, kako so mi bili že kot otroku zelo zanimivi ritualno, obredno in nezavedno v gledališču.
V kateri od zvrsti igre – poleg matičnega gledališča - se najbolj vidite?
Bogati me vsakršna od vlog. V bistvu sem igralec izvajalec. Všeč mi je, da sem se srečal s performance gledališčem Via Negativa in začel sodelovati z režiserjem Bojanom Jablanovcem, kjer je lahko igralsko delo potekalo v drugo smer, bolj performersko, izvajalsko, da sem sodeloval tudi kot avtor, kreator.
Kaj je za vas vrednost neinstitucionalnega gledališča?
V času, ko sem prišel v Dramo, je umetniški vodja, režiser Janez Pipan estetsko zelo odprl nacionalno gledališče z raznovrstnimi režijskimi in igralskimi poetikami in se je kljub splošnemu prepričanju, da v takšnem gledališču ni prostora za eksperimentiranje, zelo veliko eksperimentiralo. Nastale so predstave, ki so se lahko kosale s tistimi na off sceni. Menim, da je odlično, da neka dognanja ali pa tehnologije, ki se razvijejo v neinstitucionalnem gledališču, preidejo v mainstream in se hkrati v neinstitucionalnem gledališču naredi prostor za nekaj novega. Medsebojno oplajanje je koristno. V tem smislu so bile na primer polemike o primernosti uprizoritve Kralj Ubu v Drami - leta 2016! – povsem neumestne.
Kaj vas najbolj vznemirja od iger, ki jih pripravljate za novo gledališko sezono?
Prva uprizoritev, ki me čaka, je drama V imenu matere v režiji Ivice Buljana. Besedilo Iva Svetine zajema obdobje stotih let, gre za osebno, družinsko, generacijsko, obenem pa tudi širšo zgodbo o usodi slovenske družbe in države. Te predstave se zelo veselim. Zaradi ekipe in režiserja, seveda. Če bo vse po sreči, bom v kratkem snemal tudi film v hrvaški produkciji.
Se strinjate z oznako gledališki ekstremist, ki so vam jo nadeli pred leti?
Mislim, da smo z Vio Negativo ob predstavi Viva Mandić to oznako celo plasirali sami kot eno od marketinških potez, ko je bilo treba konceptualizirati početje v tej predstavi, v kateri eno uro sedim v plastični vreči in v bistvu ne delam nič drugega, kot da se nepremično potim, namesto mene pa delajo videoposnetki na dveh panojih. Vseeno pa ta oznaka drži, saj v določenih predstavah in projektih preizkušam skrajnosti. Verjamem, da je umetnost namenjena temu, da pokaže meje osebe in družbe in s tem tudi strahove, ki nam preprečujejo, da prestopimo mejo, ali pa nas prisilijo, da upoštevamo norme, ki si jih moramo včasih nujno postaviti. V gledališču lahko pokažemo, kaj pomeni, če greš čez, kakšne so morebitne posledice in zakaj je mogoče dobro imeti neki jez. Izkušnja v gledališču ali pa v filmu te lahko uči za življenje.
Česa je vas strah?
Zadnje čase predvsem tega, da bi se kaj zgodilo otrokoma. Do tega se sicer želim obnašati racionalno, z razmišljanjem o tem nočem klicati nesreče, a hude misli vseeno nekako sem in tja pridejo. Moja starša sta to znala dobro prikriti, nikoli nisem imel občutka, da ju je strah zame, in tudi sam se poskušam držati tega, da ne prenašam svojega strahu na otroka. Seveda pa se zavedam, da se vse to potlačeno v meni čuti v energiji in da je treba včasih ta strah tudi odkrito pokazati.
Predstavo MandićStroj, v performans povezanih vlog, ki ste jih ustvarili med letoma 1998 in 2010, po sedmih letih še vedno uprizarjate. Uživate v njej?
Da, zelo, mislim, da gremo že proti 80. ponovitvi. Prejšnjo sezono sem imel tri ponovitve, publika je bila zelo mlada, uživam v neposrednem stiku z njo, nagovarjam jo, včasih si sposodim kakšnega gledalca in ga, če je treba, kot partnerja peljem na sceno.
Improvizirate?
Niti ne, enkrat sem moral na predstavi v Tolminu, ker nihče ni želel na oder.
Prihaja že čas za nov retrospektivni performans?
Z Jablanovcem sva se po premieri MandićStroja pogovarjala o tem, da bi jo leta 2021 bodisi osvežila z novimi odlomki ali pa preprosto naredila njeno nadaljevanje.
Kaj pomeni vaša izjava, da v predstavah pogosto kopljete po temninah duše in našega sveta, da bi skozi to zasijala svetloba?
Kazanje temačnih skrajnosti in čiščenje umazanije iz čustvenih kanalov in telesa je namenjeno le temu, da bi zasvetila elektrika in bi prišli do svetlobe. Sem na strani plusa, pozitive, upanja in optimizma. Zdajšnji svet je s skrajno desnimi težnjami totalno iztirjen, “ljudskost” populizma oziroma možnost, da javno blekneš karkoli, ljudje pa se na to obesijo oziroma jih to navdihuje, se mi zdi grozljiva in potencialno zelo nevarna. Tudi najnovejše vojaške paraskupine v Sloveniji so na prvi pogled videti le slaba šala, a pridejo njihove ideje preko medijev do ogromnega števila ljudi, ki to berejo in poslušajo ter se na koncu tudi strinjajo. Zato verjamem, da bi se bilo spet treba vrniti k brechtovskemu gledališču in delati predstave za ljudi, širše množice, ne pa za intelektualno elito. Ne gre za to, da bi stvari popreprostili in sledili le enemu cilju, da bi le ugajali, ampak zato, da je treba s tem, kar želimo povedati, prodreti do ljudi. Za veliko predstav, v katerih sem sodeloval in naj bi bile kot “ekstremne” namenjene ozkemu krogu, bi želel, da si jih ogledajo ljudje, ki mogoče še nikoli niso bili v gledališču. Prepričan sem, da bi jih gledali povsem neobremenjeno in da bi prepoznali zgodbo, ki jo želimo povedati. Gledališče bi imelo moč, učinkovalo bi.
Kako se počutite pri 44., na pragu zrelih let?
Če mi uspe gledati na stvari postopoma, korak za korakom, dejanje za dejanjem v konkretnem dnevu, me prihodnost ne obremenjuje. Nezadovoljstvo se lahko kmalu pojavi, če se začneš primerjati z drugimi in začneš razmišljati, kje bi lahko bil, pa ti ni uspelo. Prevelike želje in ambicije te ubijajo, seveda pa to ne pomeni, da ne smeš poslušati notranjega gona. Lahko pa si precej pomirjen skoraj z vsakim trenutkom oziroma si se pripravljen soočati s situacijami, in če se zgodi nekaj nepričakovanega, se ti prioritete samodejno spremenijo in se lahko organiziraš tako, da praktične plati družinskega in partnerskega življenja tečejo, kot je potrebno.
Od kod vam ta vera?
Že kot otrok sem zaupal, da se je treba vreči v stvar in se bo že uredila. Če skok v bazen ne bo prav najboljši, se bo pač treba pobrati malo poškodovan, se s tem soočiti in iti naprej. Včasih se vprašam, ali sem pripravljen na konec, in mislim, da sem: če je danes konec, je pač konec. Včasih sem živčen in zoprn do drugih le zato, ker me obremenjuje nekaj, česar nimam prav dobro pod nadzorom. A treba je imeti potrpljenje, posebno pri otrocih, treba je počakati, da naredijo svojo obveznost, obenem pa jim dopustiti, da to naredijo po svoje. Verjamem, da je treba tudi vztrajati v zagovarjanju “svojih” načel in da je treba iti v partnerskem razmerju do točke, kjer se butaš drug ob drugega in zahtevaš od drugega, da argumentira svoje ideje in poglede na vzgojo in družinsko strategijo. Zdi se mi, da ni treba takoj popustiti, da pa se je nujno pustiti prepričati.
Imate še dovolj energije za nadaljevanje igralske kariere, za nenehno prehajanje iz vloge v vlogo?
Upam, da jo imam. Všeč mi je, da delam več stvari naenkrat, vendar pa vidim, da težko začnem novo delo, ko enkrat izprežem. Takrat se vprašam, ali nisem mogoče preutrujen ali ne bi potreboval daljšega premora, med katerim res ne bi ničesar delal. Zadnjič pa, na primer, smo bili pri mojih starših in smo skupaj luščili fižol. Bilo je res fino, pomirjujoče.
