Abir Kopty je prepričana, da je bila največja napaka v zgodovini izraelske okupacije Palestine podpis oslovskih sporazumov in začetek mirovnega procesa. Pojasnjuje, da je Oslo uničil mreže in vezi solidarnosti med ljudmi, ki so se oblikovale med prvo intifado v osemdesetih, ko so se po celi Palestini vrstili mirni protesti, demonstracije in bojkoti. "Nevladne organizacije in mednarodno financiranje, ki so sledili sporazumom iz Osla, sledijo ciljem, ki jih postavljajo mednarodni donatorji, ne pa potrebam in prizadevanjem Palestink in Palestincev," pravi doktorska študentka, ki trenutno živi v Berlinu. Prepričana je, da okupacija Palestine ostaja v prvi vrsti problem celotne mednarodne skupnosti in vprašanje globalne solidarnosti.
Pravite, da se je z Oslom preprečilo povezovanje med ljudmi, ki so bili del bojev za pravice Palestink in Palestincev v Izraelu, na Zahodnem bregu in v Gazi, pa tudi v begunstvu. Je danes kaj, kar palestinske boje povezuje?
Zagotovo. Naša, mlajša generacija se ponovno povezuje, predvsem med seboj in veliko komunicira. To je prvi korak. Zavračamo meje in razmejitve, med seboj se pogovarjamo. Internetni in medmrežni načini komuniciranja so nam omogočili, da smo se ponovno srečali. Izraelski režim okupacije pomeni, da se fizično ne moremo videti iz oči v oči – beguncem ni dovoljeno priti v Izrael ali na Zahodni breg, ljudje iz Gaze ne morejo na Zahodni breg ali v Izrael in tako naprej. Te fizične ovire, ki preprečujejo, da bi se zbrali na enem kraju, delajo internetno komunikacijo za nas še toliko pomembnejšo, saj nam omogoča več stika. In organiziranja. Kar nekaj protestov se je zvrstilo, po tem ko smo se Palestinci povezali in v svojih okoljih organizirali proteste. Med zadnjimi so bili protesti ob poskusu Izraela, da prisilno izseli prebivalce 40 vasi, ki jih izraelske oblasti nočejo pripoznati, iz puščave Negev, kjer želi zgraditi velikansko solarno elektrarno. Proteste smo organizirali tako na območju sedanjega Izraela, v Gazi kot na Zahodnem bregu pa tudi v begunskih taboriščih. To, da se uspemo skupaj organizirati je nekaj novega. Nekateri se uspemo nato tudi srečati – ponavadi v tretjih državah, kjer lahko v živo debatiramo, razpravljamo o vizijah in strategijah, pa tudi organizaciji. Kaj to pomeni? Da je med Palestinkami in Palestinci prišlo do zavrnitve delitev, ki so nam bile vsiljene z Oslom. Ideja, da je Palestina ena in da smo vsi del palestinskih prizadevanj in boja, se krepi.
Izraelski kritik cionizma in zagovornik pravic Palestink in Palestincev Jeff Halper je napisal knjigo Vojna proti ljudem (War Against the People), v kateri analizira, kako Izrael izkorišča okupacijo Palestine kot laboratorij za preizkušanje sistemov zatiranja, ki jih nato izvaža po celem svetu. Internetno komuniciranje vemo, da je tudi sistem nadzora in hitre cenzure, hkrati obstaja nevarnost kliktivizma, ko se spletna aktivnost ne prevede v resnično družbeno delovanje.
Zagotovo. V internetnem aktivizmu je veliko omejitev, problemov in izzivov. S tem se ukvarjam v doktoratu. Zanima me, kako internetna komunikacija včasih tudi razdeli in nujno ne povezuje ljudi. Gre za dvorezni meč. To vemo. In ko je uporabna, jo uporabimo. Ko ni, je ne. Včasih je internetna komunikacija celo škodljiva ali pa omogoči Izraelu, da sledi in nadzira aktiviste, izvaja nanje pritisk, blokira internetne strani... A več kot ta orodja uporabljamo, pogosteje se z omejitvami soočamo in bolje lahko ta orodja uporabljamo in si jih prilagajamo. Palestinke in Palestinci smo veliko dogodkov poskušali organizirati prek družbenih omrežij, a smo s tem prenehali, saj vemo, da Izrael nadzoruje vse. Našli smo alternative, kako komunicirati, da se zaščitimo. Vse več je ozaveščenosti, a to se učimo sčasoma in z izkušnjami.
Omenjate tako boj proti nacionalnim državam in mejam, kot feministični boj. Na dolgi rok se zdita oba v globalizirani realnosti edina pot. A trenutno je veliko Palestink in Palestincev pod vsakodnevnim nasiljem izraelske okupacije. Kako se lahko ti globalni boji prevedejo v širjenje prostora svobode na terenu?
Ko pride do Palestine in izraelske okupacije, je še prezgodaj, da bi lahko zavzeli anti-nacionalno držo. Naša nacionalnost, palestinsko državljanstvo še nista vzpostavljena niti priznana. Dejstvo je, da nas danes ni kot enakopravnih ljudi. Šele ko bomo vzpostavili palestinsko državo, se bomo lahko začeli boriti proti nacionalnim mejam in imeli anti-nacionalne cilje. Zato pravim, da v trenutku, ko bo Palestina svobodna, ne bom več nacionalistka. To je danes del razprav, a ne gre za anti-nacionalno gibanje, saj si moramo palestinsko nacionalnost preprosto šele izboriti in jo doseči. Trenutno smo na podlagi naše nacionalnosti le zatirani. Zatira se nas, ker smo Palestinci – in cilj Izraela je, da uniči palestinski narod.
Koliko je sovražnik Palestine in posebej palestinskih žensk tudi islamofobija Zahoda in stereotipi o arabskem svetu, ki Palestino, kjer sobivajo različne religije in je še vedno živa ideja sekularizma, prikazujejo črno-belo in orientalistično?
To je zagotovo del problema. In ta islamofobni pogled izrablja proti nam tudi Izrael. Širi svojo propagando in izenačuje palestinski boj z islamom. Za boj proti temu nimamo učinkovitih orodij, razen tega, da dokazujemo drugače z našimi razpravami in idejami, s tem o čem in kako govorimo ter kako delujemo. Izrael poskuša že od samega začetka okupacijo spremeniti v versko vojno. A ne gre za versko vojno.
Imate sogovornike med Izraelci?
Ne več. Nekoč sem jih imela. Odraščala sem v Izraelu in govorim hebrejsko. Delala sem za organizacijo, ki je zagovarjala spoštovanje človekovih pravic, vodila sem številne kampanje, prisotni smo bili v medijih in družbi. A na neki točki sem ugotovila, da ne verjamem več, da lahko karkoli od tega pomaga. Mislim, da ni več nikogar v Izraelu, ki bi ga lahko prepričali, da so potrebne spremembe. Potreben bo pritisk od zunaj Izraela in izven izraelske družbe, da mora Izrael končati okupacijo, začeti spoštovati mednarodno pravo in svoje obveznosti. Rešitve ni v tem, da čakamo, da se bo Izraelke in Izraelce prepričalo, da okupacija ni dobra, saj imajo od nje preveč koristi. Imajo privilegije nad Palestinci in tem privilegijem se ne bodo odrekli, dokler ne bodo začeli zaradi okupacije izgubljati drugje. To pa se lahko doseže s sankcijami, bojkotom...
Je v tem pogledu boj za pravice Palestink in Palestincev boj za enakopravnost in pravice manjšin povsod?
Zame osebno zagotovo. Če želim, da se osvobodimo in dosežemo svobodo kot ženske, moramo biti svobodne tudi kot Palestinke. To gre z roko v roki. Ne morem biti svobodna ženska, če nisem svobodna kot Palestinka. Kot Palestinka, ki živi pod izraelsko okupacijo, ne bom nikoli dosegla resnične enakopravnosti. Vse; gospodarske, družbene, politične okoliščine nadzira Izrael, tudi izobraževalni sistem za Palestince v Izraelu. To pomeni, da svoboda ne more delovati in živeti. Nima pravega pomena. Zato je enakopravnost in svoboda posameznika po katerem koli ključu nujno pogojena z državljansko svobodo.
Državljanska svoboda v kontekstu Palestine pa pomeni kaj?
Zame predstavlja konec apartheida in kolonializma Izraela. Izrael je kolonialna država naseljencev in kolonializma bi moralo biti konec že pred desetletji. Gre za to, da se konča in razstavi vse sisteme, ki podeljujejo privilegije enim ljudem na račun in v škodo drugih ljudi. Zame gre pri svobodi in osvoboditvi za to. Da se zagotovi enakopravnost vseh in da se razdre sistem zatiranja in okupacije. Boj je univerzalen – proti vsem sistemom zatiranja – med njimi je tudi izraelski sistemu okupacije in zatiranja. Gre pa tudi za boj proti patriarhalnim družbenim sistemom. A sedanja izraelska okupacija se dotika vseh, moških in žensk. Ljudem zanika moč in svobodo. Edini med Palestinci, ki imajo od okupacije koristi, so pripadniki ozkega ekonomskega razreda, ki sodeluje z Izraelom pri različnih gospodarskih projektih in žanje del dobičkov. Gre za drugo, kapitalistično plast zatiranja.
