Banjaluka: Nada v pismu o policistih, ki jih napadajo; Dragičević pogrešan že četrti dan

Kristina Božič
03.01.2019 13:52

Prebivalka Banjaluke in podpornica gibanja Pravica za Davida Nada Stanetić nam je poslala svoje razmišljanje ob dogajanjih v zadnjem tednu, ko je policija najprej odstranila vse spominske predmete za umorjenega Davida Dragičevića, nato nasilno razbila proteste ter v zadnjih dneh prepovedala mirne in dostojanstvene shode, ki so se vsakodnevno odvijali od marca. Od včeraj policija preprečuje tudi, da bi prebivalke in prebivalci k cerkvi Kristusa Odrešenika​ prišli prižgat svečo v spomin na umorjenega 21-letnika. Pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Mama Suzana Radanović in oče Davor Dragičević ubitega 21-letnika Davida Dragičevića na shodu 26. decembra v Banjaluki po prvih aretacijah članov skupine Pravica za Davida na božični dan.
Kristina Božič

Moje ime je Nada. Ime mi je dal moj tata, po svoji sestri, ki je kot deklica umrla v drugi svetovni vojni. Takoj, ko so izvedeli, da je mama noseča, takoj je oče predlagal prav to ime. Povedal je svoji ženi, kaj vse vidi v tem imenu; kot prvo - spomin na in pieteto do svoje sestrice, ki je nedolžna dala svoje življenje za svobodo; kot drugo - vidi upanje v boljšo prihodnost, v življenje, v svobodo; kot tretje - po eni Nadi, ki je ni, se bo družini rodila nova Nada. Neopisljiva radost in sreča ... prihaja otrok. Tata je častil vse znane in nepoznane ljudi - hčerka se je rodila: Nada je prispela na ta svet.
Ker je bil tata zaposlen v policiji, živim od prvega dneva dalje s policisti, odraščam z njimi, praznujemo nova leta, skupaj gremo na izlete. Zame so to čudoviti ljudje, pošteni, požrtvovalni, pripravljeni, da pomagajo ... pogumni, vztrajni ljudje, ki lovijo lopove in kriminalce, da bi mi ostali živeli mirno. Ne vem, v kakšnem okolju bi se lahko bolje naučila, kaj se sme in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj strogo kaznivo.
Mineva čas in neizbežno prinaša svoje. Hčerka ostane brez očeta, bolezen ga odnese na drug svet. Edina brezpogojna ljubezen, edini varni pristan odide, ni ga več. Žalost je neizmerna, upanje se spotakne.
In tu sem - v drugem mestu, živim skromno, a pošteno, poskušam preživeti v težkih časih. Vojna je za nami, ostaja borba za preživetje. Na srečo smo skromni. Niti ne razmišljamo o nekem luksuzu ali razkošnem življenju. Kot bi se reklo, nekako guramo, ne jamramo.

Kristina Božič
Banjaluka, 26.december 2018, shod Pravica za Davida 
Kristina Božič
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta