Beloruski diktator je vse bolj okruten

Že prej so ga imenovali zadnji evropski diktator, v zadnjem letu pa je ta neslavni primat še potrdil. Aleksander Lukašenko, predsednik Belorusije, je svojo devetmilijonsko državo spremenil, kolikor ni bila že prej, v zapor. Njegovi politični nasprotniki so bodisi pobegnili v tujino, kjer pa niso varni, bodisi so za rešetkami. Toda predsednika, ki bo 30. avgusta dopolnil 67 let, kritike iz sveta ne skrbijo pretirano; vlada v svojem fevdu in ima močno zaslombo politika, ki le z malo manj trdo roko vodi svojo državo - ruskega predsednika Vladimirja Putina.

​Tri ženske proti samodržcu

Lukašenko se je lani po volitvah 9. avgusta razglasil za zmagovalca in je tako že šestič zaporedoma zasedel položaj predsednika države. Pred dnevi je lahko proslavil 27-letnico svojega vladanja, saj je na oblasti že od 20. julija 1994. Po uradnih podatkih oblasti je nazadnje prejel 80 odstotkov podpore, a številni so opozarjali na množične napake in prevare pri volitvah in verjeli, da je prava zmagovalka opozicijska kandidatka Svetlana Tihanovska, ki so ji zmago napovedovale tudi ankete. Ta nekdanja 39-letna učiteljica, soproga enega od Lukašenkovih političnih nasprotnikov, ki so ga aretirali in priprli pred volitvami, se je v vlogi prve dame opozicije znašla po naključju. Tri ženske, življenjske oziroma poslovne partnerice prepovedanih kandidatov, so združile moči in napovedale svoje kandidature - Svetlana Tihanovska, žena blogerja Sergeja Tihanovskega, ki je zaradi svojih kritik režima pogosto navzkriž z oblastmi, Veronika Cepkalo, žena politika Valerija Cepkala, in Maria Kolesnikova iz ekipe, ki je skrbela za volilno kampanjo politika Viktorja Babarika. "Naša ustava ni za ženske. Naša družba ni dovolj drzna, da bi izvolila žensko. To je zato, ker ima predsednik po ustavi v rokah veliko moči," se jim je lani spomladi in poleti posmehoval Lukašenko.

Toda nemudoma po razglasitvi rezultatov so v Belorusiji izbruhnili množični protesti in vztrajali tedne, kljub ostremu posredovanju oblasti. Tihanovska, ki je postala obraz beloruske opozicije, pa je zaradi strahu glede lastne varnosti pobegnila v Litvo. Množični protesti so potem v zadnjih mesecih poniknili, predvsem zaradi vztrajne represije in strahu pred zaporom.

​Verjamejo, da je zmaga demokracije blizu

Ob obletnici volitev je Tihanovska, ki torej živi v izgnanstvu v Litvi, na twitterju pozvala mednarodno skupnost, naj pošlje znak solidarnosti Belorusom, ki se še naprej borijo za demokracijo in svobodo. Podpornike demokratičnega boja v Belorusiji je povabila, naj se 9. avgusta udeležijo shodov, stavbe pa naj osvetlijo v belo-rdeče-beli barvi. "Belorusi ljubijo svojo državo, borijo se za resnico in verjamejo, da je zmaga demokracije blizu," je zapisala ženska, ki so ji v nasprotju z Lukašenkom odprta vrata v vseh demokratičnih prestolnicah. Kot eden zadnjih jo je, prejemnico evropske nagrade Saharov za svobodo misli, v Beli hiši gostil ameriški predsednik Joe Biden.

Toda zmaga demokracije je še daleč, Lukašenko pa je vse bolj (pre)drzen in okruten. Konec maja je svet pretresla novica o prisilnem pristanku letala družbe Ryanair v Minsku, kjer so nato oblasti aretirale opozicijskega novinarja Romana Protaseviča in njegovo partnerko Sofijo Sapega. Sledil je še dodaten spor z EU, saj je Belorusija po več evropskih sankcijah začela v Litvo spuščati migrante, večinoma Iračane, ki so v državo prispeli z letalom. V zadnjem tednu pa sta odmevala primer atletinje Kristine Timanovske, ki se je uprla domnevni prisilni vrnitvi iz Tokia v Belorusijo in je poiskala pomoč Mednarodnega olimpijskega komiteja, nato pa prejela humanitarni azil Poljske, ter sumljiva smrt beloruskega aktivista Vitalija Šišova, ki so ga našli obešenega v parku v Kijevu. Oba primera sicer še preučujejo.