Boj proti ruski invaziji tudi na tiktoku

Ruska invazija na Ukrajino je hibridna - poleg tankov in drugega orožja so nezanemarljivega pomena še kibernetski spopadi in vojni pohodi v sferi informacij. Ne gre za spremljevalne tehnike, temveč za enakovredno vojno strategijo: rusko-ukrajinska trenja se v digitalnem svetu uresničujejo že leta, v času invazije pa so se še zaostrila. Microsoft je denimo nekaj ur pred izstrelitvijo prvih raket 24. februarja zaznal kibernetske napade, ki so bili usmerjeni proti ukrajinski digitalni infrastrukturi. Od takrat je opaziti nekatere prevladujoče načine napadanja; prvi so tako imenovani wiperji oziroma brisalci informacij, drugi so napadi DDoS (ki onemogočijo možnost dostopa do storitev, denimo bančnih), pridružujejo pa se še direktne kraje in uničevanje podatkov ter kibernetsko vohunjenje.

Taki napadi niso zgolj neprijetni in frustrirajoči - v skrajni fazi lahko onemogočijo tudi delovanje kritične infrastrukture (kot sta za elektriko in plin).

Priprave na invazijo

Vodstvo ZDA je že ob opozorilih Microsofta izrazilo zaskrbljenost nad tem, da bi se kibernetsko vojskovanje utegnilo razširiti v druge evropske države. Skrb ni iz trte izvita; zrasla je na izkušnjah iz leta 2017, ko je Rusija z zlonamerno programsko opremo NotPetya, namenjeno Ukrajini, po svetu povzročila za približno devet milijard evrov škode. Vendar je možnost, da bi posledice kibernetske vojne med Rusijo in Ukrajino čutili tudi ostali, majhna. Destruktivni kibernetski napad na kritično infrastrukturo članic Nata bi bil namreč interpretiran po petem členu severnoatlantske pogodbe; napad na eno pogodbenico bi bil razumljen kot napad na vse in izenačen s fizičnim.

V kibernetskih napadih je pogosto zapleteno pripisati odgovornost za napad. Določeni sklepi sicer lahko nastanejo na podlagi postopkov in metod, ki jih napadalci uporabljajo, vendar garant ne obstaja. "Pri vojni v Ukrajini je sivega prostora manj. Jasno je namreč, da so se določene aktivnosti okrepile tik pred invazijo. Hermetic wiper virus, ki je pobrisal podatke na številnih računalnikih v državni upravi Ukrajine, je nekdo pripravil oziroma namestil že predčasno. Šlo je za pripravo na invazijo," pojasnjuje Gorazd Božič iz slovenskega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT, ki je v tem času na preži.

Ukrajina tudi na kibernetsko invazijo ni čakala križem rok; kako točno so v preteklih letih, vse tam od leta 2014, utrjevali svoje zidove, ni popolnoma jasno, saj precej informacij ni javno dostopnih, dodaja Božič. Vsekakor pa je očitno, da so temu področju posvečali veliko pozornosti. Država mora s kapacitetami v sferi kibernetske varnosti ravnati previdno, dodaja. "Imamo primere iz tujine, kjer politika zelo nespametno in s hitrimi potezami reorganizacije poruši sisteme in kadre, ki so se izobraževali več let. Kibernetska obramba pa zahteva zelo specializirano znanje in izkušnje, ki se pridobivajo skozi leta," poudarja in nadaljuje, da v času miru razpad tega sistema še ni tolikšen problem - ko pride do vojaških konfliktov, pa si brez dobre kibernetske obrambe prepuščen na milost in nemilost napadalcem. "Ko pride do vojaškega konflikta, pozabite na to, da bodo stvari reševala zasebna podjetja," opozarja sogovornik. Takrat so ključnega pomena državne institucije in tako imenovani first responder service. Posamezna podjetja v krizi pogosto zaprejo svoja vrata; če strokovnjake vpokličejo v vojsko in gredo na fronto, od tam pač ne morejo ponujati storitev. Zanašati se torej velja na državno infrastrukturo.

Zaradi naloženih sankcij ruske spletne strani v tem trenutku ne morejo pridobivati novih digitalnih potrdil, nekateri izdajatelji pa so ruskim strežnikom celo preklicali še veljavna digitalna potrdila. Putin že nekaj časa napoveduje tudi internetno izključitev Rusije; dejal je celo, da naj bi Rusija svoj internet imela od 11. marca naprej. Pa so takšne napovedi sploh realne? Rusija je edina, ki je teste na tem področju že naredila, pravi Božič. "Vzpostavili so že paralelni sistem in že opravili teste, kako bi se lahko odklopili od globalnega interneta. Vsem, ki se ukvarjamo z omreževanjem, se to zdi napačen korak. Vendar je na koncu to odločitev države in njenega vodstva," nadaljuje.

Kaj pa lažne informacije, ki postanejo viralne?

Tehnične kibernetske napade pogosto spremljajo tudi informacijski, znotraj njih pa širjenje lažnih informacij. Če so družbena omrežja omogočila, da lahko očividci širijo to, čemur so priča, in na tak način pripomogla k vzpostavitvi "državljanskega novinarstva", so iste platforme obenem omogočile tudi širjenje nenamerno in namerno sproduciranih lažnih informacij (prve v angleščini imenujemo misinformation, druge pa disinformation). Informacijska vojna je, širše gledano, torej tudi plasiranje lažnih novic in propaganda. Principi njihovega širjenja ostajajo enaki že od druge svetovne vojne naprej, vseskozi pa se razvija tehnologija. Širijo jih lahko vlade, oborožene sile, obveščevalne agencije, mediji, nevladne organizacije, njihov namen pa je spremeniti javno mnenje ali pa celo vplivati na ravnanja vlad. Zgodovina je polna primerov: spomnimo se recimo operacije Neptun, ko je češkoslovaška obveščevalna služba z lažnimi novicami zahodne politike poskušala portretirati kot nacistične sodelavce, ali pa sovjetske operacije Infektion, ki je poskušala v javno mnenje vcepiti izmišljotino, da so ZDA izumile aids, da bi uničile nebelsko populacijo.

Nekateri teoretiki govorijo celo o tem, da trenutno živimo v "postfaktičnem svetu", kjer si mnenje oblikujemo na podlagi čustev in ne dejstev. Rusi so z eksperimentalno uporabo družbenih omrežij začeli že med aneksijo Krima leta 2014, zdaj pa ta orodja delujejo predvsem v korist Ukrajini. Protiruski računi so v preteklih letih razširjali dezinformacije o vlogi Rusije v regiji Doneck, kar naj bi povzročilo zmedo in destabilizacijo. Raziskave so sicer nakazale tudi to, da družbeni mediji še poslabšujejo sovražnost med Rusi in Ukrajinci. Čustveno nabite fotografije in zgodbe se po twitterju, tiktoku, telegramu in instagramu namreč širijo z neverjetno hitrostjo in postajajo viralne. Mnoge od njih pa - na obeh straneh - lažejo ali so vsaj vzete iz konteksta. V zadnjih tednih so se pojavili številni "deepfake" videoposnetki ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Primer ruskih lažnih informacij je recimo obljubljena "denacifikacija Ukrajine", Ukrajinci pa so razširili več lažnih oziroma iz konteksta vzetih informacij o ujetih ruskih vojakih, ki naj bi jokali, da se ne želijo vrniti v Rusijo - čeprav bi to načeloma lahko držalo, so bile tovrstne informacije sproducirane predvsem z namenom demoraliziranja ruskih vojakov in omalovaževanja Putinove avtoritete.

Družbena omrežja s pridom izkorišča predvsem vodstvo Ukrajine. Če je uradni twitter profil Ukrajine v mirnih časih poročal predvsem o lepotah in pozitivnih novicah iz države, zdaj objavlja vrsto vsebin, fotografij in videoposnetkov, povezanih z vojno. Gre za nekakšno strateško komunikacijsko kampanjo, ki med drugim podaja tudi domoljubno vsebino in sveže informacije. Do nedavnega so ponujali tudi nekaj humornih vložkov. Uradni ukrajinski račun se je še lani decembra šalil, kako zelo naporno je živeti ob Rusiji. Objavili so šaljivo sliko, s katero namigujejo, da je življenje v bližini Rusije pravi glavobol. Humor ima kot sredstvo medvojne komunikacije precej dolgo brado - učinkovito ga je denimo uporabilo že srbsko odporniško gibanje Otpor v svoji kampanji za strmoglavljenje diktatorja Slobodana Miloševića.