Črni vrt v črnini vojne: Zakaj so spopadi za Gorski Karabah izbruhnili prav zdaj?

Armenija in Azerbajdžan sta državi, nastali ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991. V nedeljo, 27. septembra, sta razglasili vojne razmere in začeli obsežne vojne operacije v avtonomni regiji Gorski Karabah, ki jo mednarodna skupnost priznava kot del Azerbajdžana. Vendar jo imajo v resnici v rokah etnični Armenci, ki so večinsko prebivalstvo regije. Oblasti v Bakuju ne priznavajo.

Eksplozivna regija

Gorski Karabah - njegovo ime naj bi pomenilo gorski črni vrt - leži na vzhodu gorske verige Kavkaz, ki se vzpenja na meji med Evropo in Azijo. Gorski Karabah meri 4400 kvadratnih kilometrov in ima okoli 150 tisoč prebivalcev. Ti so armenska krščanska narodnostna enklava znotraj pretežno muslimanskega Azerbajdžana. Na drugi strani ima Azerbajdžan svojo eksklavo Nahičevan, ki jo na severu zamejuje prav Armenija, na jugu pa meji na Iran in na zahodu čisto malo na Turčijo. Pred razpadom Sovjetske zveze je bilo 76 odstotkov prebivalcev Gorskega Karabaha Armencev, 23 odstotkov Azerbajdžancev, preostanek so bili Rusi in Kurdi. Po razpadu Sovjetske zveze so skoraj vsi Azerbajdžanci zapustili Gorski Karabah, vanj pa se je naselilo okoli 40 tisoč Armencev, ki so se umaknili iz Azerbajdžana.

O tem, kako da je ta eksplozivna regija spet zdrsnila v vojno, potem ko je bil konflikt že nekaj let zamrznjen, smo povprašali poznavalca področja bivše Sovjetske zveze, doktorja družboslovnih in humanističnih znanosti, nekdanjega slovenskega diplomata in menedžerja beloruskih korenin Denisa Manceviča: "Nihče v mednarodni skupnosti dejansko ne ve, zakaj se je to zgodilo prav zdaj. Toda dejstvo je, da zadnjih 30 let Azerbajdžan in njegova vladajoča elita okupacijo Gorskega Karabaha in vrnitev tega ozemlja pod nadzor Bakuja jemljeta kot prvo prioriteto. To je postalo žgoče, ko si je Azerbajdžan v zadnjih desetih letih na krilih izvoza nafte in zemeljskega plina gospodarsko precej opomogel in okrepil svojo armado. Vendar se Azerbajdžan v avanturo ne bi bil podal, če ne bi imel trdne podpore Turčije. Turčija v zadnjem času na več frontah - od Sirije, prek vzhodnega Sredozemlja, do konflikta z Rusijo pred leti - kaže ambicijo predsednika Recepa Tayyipa Erdogana igrati v regiji ključno vlogo. Šele v luči te podpore se je azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev spustil v ta konflikt na tak način. Da je tako, priča nemoč mednarodne skupnosti zaustaviti konflikt. Videli smo celo precedens zadnjih let, ko Francija, ZDA in Rusija, tako imenovana skupina iz Minska, s skupno izjavo obe strani pozivata k umiritvi razmer. Rezultatov pa ni."

Izjemno nevaren položaj

Kakšna pa je vloga drugih? Na prvi pogled gre za narobe svet, saj Iran kot šiitska republika ne podpira šiitskega Azerbajdžana. Bližji pa mu je Izrael. "Razen Turčije so drugi zgolj nekakšni fluidni zavezniki komurkoli. Takšne koalicije se sestavljajo nenačelno, glede na trenutne potrebe. Vlogo Irana in Izraela moramo jemati skozi to prizmo. Najzahtevnejša je vloga Rusije. Z orožjem oskrbuje obe sprti strani, čeprav je na papirju njena vojaška povezava z Armenijo bolj strateška. Rusija zato ne bo povsem enostransko podprla samo enega akterja." Pa tudi ne neposrednega vmešavanja Turčije? "Vsekakor ne! A Turčiji tega sploh ni treba storiti. Azerbajdžan ima dovolj veliko vojaško premoč. Če so bili prej zgolj sporadični incidenti z malokalibrskim orožjem, zdaj govorita težka artilerija in letalstvo. Položaj je izjemno nevaren: v nekaj dneh bomo morali govoriti še o humanitarni katastrofi, saj ni dialoga ne odstopanj in nobenega koridorja."

Medtem se konflikt še zaostruje in širi, poroča Slovenska tiskovna agencija (STA). S 330 tisoč prebivalci drugo največje azerbajdžansko mesto v državi Gandža je bilo včeraj tarča armenskega raketnega obstreljevanja. Umrl naj bi bil vsaj en človek, 30 je ranjenih. V prestolnici Gorskega Karabaha Stepanakert so v nedeljo zjutraj sprožili alarm, ki so mu sledile eksplozije azerbajdžanskih raket, pa so poročali dopisniki AFP s prizorišča. V dobrem tednu dni je konflikt terjal življenje okoli 250 ljudi, med njimi več kot 30 civilistov.

Po genocidni poti

Armenski premier Nikol Pašinjan je v soboto dejal, da ima dokaze, da Turčija neposredno vojaško podpira azerbajdžanske sile: "Za bombardiranje območij s civilisti v Gorskem Karabahu Azerbajdžanci uporabljajo brezpilotna letala in turška vojaška letala F-16." Turčijo je obtožil, da je "znova napredovala na genocidni poti. Turčija je navedbe zanikala.

Medtem je francoski predsednik Emmanuel Macron od Turčije zahteval pojasnila zaradi domnevnega prihoda džihadističnih borcev v Azerbajdžan, češ da obveščevalna poročila kažejo, da je 300 sirskih džihadistov iz Alepa proti Azerbajdžanu šlo preko Turčije.