Boris Jaušovec
Manuel Jug je pri, rekli bi rosnih, 21 letih konec februarja postal predsednik ene od treh krovnih manjšinskih organizacij na avstrijskem Koroškem Zveze slovenskih organizacij (ZSO). Na občnem zboru ZSO v Celovcu so ga za naslednika Marjana Sturma, ki je predsedoval 27 let in ni več kandidiral, potrdili s prepričljivo večino.
Ali ste se v ZSO zgledovali morda po Sebastianu Kurzu, ki je pred dobrim letom komaj 31-leten postal avstrijski kancler?
"Zdi se, kot da je postalo moderno, da so na čelu zelo mladi politiki. Kurz sicer ni moj zgled, vendar mu moramo priznati, da je veliko dosegel, ko je zmagal na volitvah. A če pogledava 50 let nazaj. Tedaj je bil novum, če so se v politiki pojavile ženske. Pred tem niti ni bilo predstavljivo, kaj naj ženske sploh počnejo s politiko ali v politiki. Tako tudi pri nas še pred dvema desetletjema ne bi mogli imeti zveznega kanclerja s komaj 30 leti ali pa predsednika ZSO s komaj 20 leti."
Pravite sicer, da vam Kurz ni vzor, morda ker naj bi bila ZSO bližje levemu političnemu spektru?
"Drži, ZSO je orientirana bolj levo-liberalno. Članstvo sega od takih, ki so zelo na levi, do onih, ki spadajo v politično sredino. Tako so naši člani socialdemokrati, zeleni, so tudi pri Komunistični stranki Avstrije, recimo člani Zveze koroških partizanov."
Kako je danes biti mlad koroški Slovenec v Avstriji?
"Obiskoval sem dvojezično ljudsko šolo v domačih Selah, prihajam namreč iz Sel-Fare. V glavno šolo, kjer sem tudi imel slovenščino, sem hodil v Borovljah. Leta 2016 sem maturiral na dvojezični Trgovski akademiji v Celovcu. Ves ta čas se mi ni niti enkrat zgodilo, da bi me bil kdo napadel zavoljo moje narodnosti ali zavoljo mojega maternega jezika. Vendar dobro poznam zgodbe starejših generacij, denimo očeta in matere pa tudi svojega predhodnika v ZSO Marjana Sturma, ki so jih zavoljo slovenščine še preganjali. Teh izkušenj se je treba spoštljivo spominjati in jih ne kaže pozabiti."
Kaj se je torej v tem času na avstrijskem Koroškem spremenilo?
"Do leta 2013 so v deželi vladali svobodnjaki. Nato je deželni glavar postal socialdemokrat Peter Kaiser in z njim se je ozračje v deželi sprostilo. Najhujši hujskači so nekoliko potihnili, saj so bili uvideli, da v ščuvanju zoper slovensko narodno skupnost ni več kapitala za njihovo politiko. Družba je tak sovražni pristop namreč začela zavračati."
Se je morda zgodilo to, da so običajni deželni hujskači zgolj zamenjali tarčo v zadnjih letih, sploh po begunski krizi leta 2015, in je pred njihovimi očmi rdeča cunja migrant in ne več koroški Slovenec?
"Tega ne vem. Seveda so migracije problematična tema, ki jo ljudje občutijo. Zategadelj politiki ponujajo rešitve za strah pred priseljevanjem, še posebej muslimanov, ki da imajo popolnoma drugačno kulturo in živijo drugačna življenja. Sam menim, da je integracija beguncev mogoča, če bomo odprti do njih. Ne bo šlo brez tega, da oni spoštujejo naš, evropski način življenja in sprejmejo naše zakone. Važno je tudi, da se evropske države zavzamejo za to, da se v državah, od koder prihajajo begunci, vzpostavijo normalne razmere za življenje."
Vendar koroškim Slovencem v Avstriji še ni ravno z rožicami postlano. Pred letom ali dvema so slovenski gimnazijci ob sprejemanju koroške ustave v deželnem zboru zapeli protestno pesem, ker v listini ni omenjena slovenščina. Ste bili zraven?
"No, tedaj nisem bil zraven. Deželna ustava pravzaprav nima neke pravne moči, je bolj simboličen akt in ne ogroža našega jezika ali kulture. Res pa je, da bi lahko bilo bolje."
Ali bi torej lahko rekli, da je sedmi člen Avstrijske državne pogodbe, ki ščiti manjšino, že izpolnjen?
"Je že prav, da si postavljamo to težko vprašanje. Treba je morda gledati malo bolj diferencirano. V sedmem členu so zapisane nekatere stvari, za katere se je treba še zmeraj boriti. Naj omenim tednik Novice, ki kot manjšinski medij nima šanse, da preživi. Tu bi morali priti do neke bilateralne rešitve. Če Slovenija za tednik prispeva okoli 170 tisoč evrov letno, bi vsaj toliko morala prispevati tudi Avstrija, saj smo ja manjšina, ki živi v Avstriji. A Avstrija doslej ni dala niti 20 tisoč evrov prispevka na leto."
Vleče se še naprej tudi problem postavitve dvojezičnih krajevnih tabel, zaostruje se tudi problem dvojezičnega šolstva, nazadnje s predlogom o združitvi celovške in graške slovenistike na univerzi ...
"Pri tablah je leta 2011 z celovškim memorandumom prišlo do konsenzualne rešitve. Od tedaj naša manjšina na Koroškem ni več žogica, ki bi si jo za politične točke podajali deželni politiki. Če bi tedaj večinska stran vztrajala pri svojih pogledih, manjšina pa pri svojih, do rešitve ne bi nikoli prišli. Oziroma bi nam lahko grozilo to, da bi kdo znova zahteval preštevanje manjšine in preštel bi nas še manj. V šolstvu pa imamo zadnja leta zelo pozitiven trend, ko se zdaj že več kot 45 odstotkov otrok na južnem Koroškem vpiše v dvojezične ljudske šole. Ne glede nato pa po drugi strani opažamo, da slovenščina kot jezik družine izumira."
Zakaj je tako?
"Vzrokov je več. Veliko nemško govorečih staršev danes meni, da je večjezičnost priložnost, tudi ekonomska, da pač poklicni karieri odpira več vrat. Zato pa govoriti slovensko zanje še ne pomeni, da se počutijo Slovenci. Zato čisto nemško govoreče družine ali pa tiste iz mešanih zakonov otroke vpisujejo k slovenščini."
Ta atraktivnost osnovnošolske slovenščine ima hendikep, saj znanje jezika pogosto ni dovolj dobro, kajne?
"Da, jezikovna kompetenca trpi. Zato pa je toliko bolj važno, da na Koroškem ohranjamo naše višje in visoke šole, čeprav se tudi tja zdaj vpisuje vse več dijakov in študentov iz Slovenije. Brez teh bi marsikatera naša šola imela težavo za svoj obstanek. Na slovenistiki na celovški univerzi imajo zelo malo študentov, morda pet, in jo hočejo združiti z graško, da bi privarčevali. Seveda bo tak študij za študente dražji, če se bodo morali dvakrat ali trikrat na teden voziti na predavanja ali vaje v Gradec. Je pa tak študij v Celovcu še kaj več, je simbol tega, da dežela ostaja odprta in raznolika."
Bi morala Slovenija notificirati Avstrijsko državno pogodbo?
"To se mi ne zdi nujno, saj kot manjšina nismo do te mere ogroženi. Problemi, ki jih imamo, so rešljivi."
Torej če ni tako hudo, potemtakem tudi notifikacija s strani Slovenije ne bi smela biti težava?
"Bojim se, da bi tedaj vendarle nastal še en konflikt, ki pa ni nujno potreben in ne bi bil produktiven. Lahko se mu izognemo. Vsekakor sta Slovenija in Avstrija obe članici Evropske unije in to že veliko pomeni."
Se pa v ZSO ne odpovedujete sklicevanju na sedmi člen te pogodbe, ali pač?
"Seveda ne. A je treba na ta člen gledati na način dogovora, ki bo usmerjen v prihodnost."
Ali je tak dogovorni oziroma konsenzualni način dialog vašega predhodnika Marjana Sturma s hajmatdinstom? Kakšni so rezultati tega, za mnoge presenetljivega dialoga?
"Pozitivna stvar te konsenzne skupine je, da je dialog v njej prispeval k spremembi klime v deželi na bolje. Tudi spričo tega je deželni glavar končno lahko postal nekdo, ki je do manjšine zelo odprt. Seveda je konsenzna skupina Marjanov projekt in on v njem ostaja z naše strani glavni. Moja naloga bo, da kot predsednik ZSO njene rezultate sprejmem, upoštevam in jih v ZSO ustrezno predstavim."
Rekli ste, da se je zavoljo tega klima izboljšala. Toda kritiki bi rekli, da se je to zgodilo predvsem na račun popuščanja manjšine pri njenih pravicah in zahtevah. Denimo avstrijsko ustavno sodišče je dvojezične table prisodilo krajem z vsaj desetodstotnim deležem slovensko govorečega prebivalstva, v kompromisu, pri katerem je imel besedo tudi hajmadinst, pa je ta lestvica dvignjena na 17,5 odstotka?
"To razmišljanje je povsem legitimno. Zavedati se moramo, da je to pač bil kompromis, ki je bil za našo narodno skupnost deloma boleč. Toda alternativa bi bilo nadaljevanje konflikta, kar bi vsaj svobodnjaki izkoristili in bi to imelo negativen vpliv na naše kulturno in drugo delovanje, tudi na prijave k dvojezičnemu pouku."
Kaj pa menite o pobudah o drugačnem, bolj poenotenem zastopstvu manjšine, tudi o tej iz NSKS, da bi koroški Slovenci predstavnike volili na bolj neposreden in demokratičen način?
"Mislim, da poenotenje naših struktur, da bi vse tri krovne organizacije postale ena sama, ne bi bilo pozitivno. Bolje je krepiti sodelovanje med nami. To že gojimo v manjšinskem sosvetu pri uradu zveznega kanclerja. Volitve v manjšini bi bilo zelo težko organizirati. Po kakšnem kriteriju neki bi koga šteli za koroškega Slovenca? Morda se kdo počuti koroškega Slovenca, a se je slovenščine priučil ali pa je ne zna več, bi takšen lahko volil?"
Sem spada tudi vprašanje, ali naj koroški Slovenci volijo lastno politično stranko ali pa tudi avstrijske demokratične stranke?
"NSKS večkrat zagovarja samostojno nastopanje manjšine na volitvah, imajo tudi politično stranko Enotno listo. Podpreti je treba vsako stranko, ki zagovarja naše cilje in jih lahko uresniči. Imamo Ano Blatnik, ki je bila izvoljena na listi socialdemokratov in je eno leto predsedovala zveznemu državnem svetu na Dunaju, zdaj pa je v deželnem zboru. Marsikaj ji je uspelo spremeniti na bolje. In koroški Slovenci so aktivni tudi pri Zelenih, pri Ljudski stranki in drugod. Enotni listi pa je večkrat uspelo na lokalnih, občinskih ravneh, kjer so ponekod dobili župane. Ta formula je torej doslej bila uspešna."
Bi podprli direktno zastopstvo Slovencev v deželnem parlamentu?
"Sem proti temu, da imeli takšen virilni mandat. Imeli bi sicer nekoga, ki bi tam sedel v našem imenu, a to bi druge stranke navedlo k temu, da jim za manjšino ni treba nič več storiti. Zato sem pristaš integrativnega modela, da koroški Slovenci tukaj nastopijo na listah avstrijskih demokratičnih strank."
Bi koroškim Slovencem koristilo, če bi Slovenija dvignila zaščito svojih nemško govorečih državljanov?
"To bi lahko imelo pozitivni učinek. Svobodnjaki nam zmeraj očitajo, češ, kako morajo gledati na slovensko manjšino, v Sloveniji pa da tega do nemško govorečih ni. Moram poudariti, da nisem pravnik, vendar njihovo najbolj pereče vprašanje prav gotovo ni direkten mandat v državnem zboru, kot ga imata madžarska in italijanska manjšina. Lahko pa se jim da več podpor, zakaj pa ne?"
