Mesto Dayton v ameriški zvezni državi Ohio, poleg katerega leži ameriško letalsko oporišče Wright-Patterson, je bilo pred natanko 25 leti prizorišče dogodka, ki je končal tri leta in sedem mesecev trajajočo vojno v Bosni in Hercegovini. Po treh tednih celodnevnih - in celonočnih - pogajanj so sedli za mizo predstavniki vseh treh narodov, ki so se bojevali v BiH. Pravzaprav voditelji treh suverenih držav, predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović, predsednik Hrvaške Franjo Tuđman in predsednik Srbije Slobodan Milošević. Voditeljev bosanskih Srbov in Hrvatov v Daytonu bodisi niso bili bodisi so igrali vlogo statistov. Že to je dovolj, da je jasno, kdo so bili pravi gospodarji vojne, ki je terjala več kot sto tisoč smrtnih žrtev, razseljenih pa je bilo preko dva milijona ljudi. Mnogi se na svoje domove niso vrnili do danes - in se verjetno nikdar ne bodo več.{infobox-quote_full}145328{/infobox-quote_full}
Slab mir boljši od vojne
Pred tem podpisom sporazuma je bilo prelite ogromno krvi in nemalo črnila na desetinah dokumentov o prekinitvi ognja, ki pa jih ni spoštoval nihče. Neštete resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov so bile mrtva črka na papirju. Pripadniki mirovnih sil ZN, modre čelade, so bili v BiH, ne da bi prav vedeli, kaj tam počnejo. Tako imenovana varna območja Združenih narodov, v prvi vrsti Srebrenica, Goražde in Žepa, so bila najbolj nevarni kraji na svetu. Evropska skupnost, na pragu katere se je odvijala ena najbolj brutalnih vojn prejšnjega stoletja, je bila v svojih prizadevanjih za mir in vztrajanju, da se ne bo opredelila, kdo je agresor in kdo žrtev, talka interesov posameznih držav in povsem nemočna. V vojni, kjer so se večino časa bojevali vsi proti vsem, se je zdelo, da bo svet pač počakal, dokler ne bodo znani zmagovalci in poraženci.{api_infografika}607226{/api_infografika}
Tako je bilo vse do poletja leta 1995, ko se je zgodil genocid v Srebrenici, potem pa še masaker na sarajevski tržnici Markale. Očitno je tedaj ameriški predsednik Bill Clinton spoznal, da je cincanja dovolj. Nad srbske položaje so priletela vojaška letala zveze Nato in po dveh tednih silovitih bombardiranj je naenkrat napočil čas za učinkovito diplomacijo. V Daytonu.
Verjetno vse priznanje pred desetletjem umrlemu ameriškemu diplomatu Richardu Holbrooku, ki ga niso zaman imenovali kladivo, da je v dolgih treh tednih križarjenja med sobami bosanskega, srbskega in hrvaškega predsednika v vojaškem oporišču Wright-Patterson prepričal, da je napočil čas za konec klanja. Menda je moral, tako je zapisal v svoji knjigi Končati vojno, v Slobodana Miloševića zliti kar veliko viskija, da ga je prepričal o teritorialni razdelitvi BiH: 51 odstotkov ozemlja Bošnjakom in Hrvatom ter 49 odstotkom bosanskim Srbom. Dve entiteti, Federacija BiH in Republika srbska, pa deset kantonov povrh. In seveda zaveza, da vojske sosednjih držav ne bodo kar tako, po mili volji, drle čez meje nove stare države.{api_embed_photo_L30}607220{/api_embed_photo_L30}
Z diplomatsko prevaro do zmage
Najtrši oreh se je - vsaj navzven - zdel srbski predsednik. "Milošević je dogovor z ZDA videl kot pot do odprave sankcij in pridobitve spoštovanja v mednarodni skupnosti, Holbrooke pa je Miloševića upravičeno videl kot ključno osebo za reševanje bosanskega konflikta," se je v enem od intervjujev spominjal tedanji veleposlanik ZDA v Srbiji in udeleženec pogajanj Rudolf V. Perina. "Mislim, da se je Holbrooku zdel Milošević zanimiv. Z njim je bilo lažje sodelovati kot z Izetbegovićem ali Tuđmanom. Tudi zato, ker je dobro govoril angleško. Formalni tolmači tako niso bili potrebni. V razpravah to predstavlja veliko razliko. Seveda to ne pomeni, da je bil Holbrooku Milošević všeč."{api_embed_photo_R30}607221{/api_embed_photo_R30}
Proti koncu pogovorov je Holbrooke izpeljal veliko prevaro - navrgel je, da bo konferenco razglasil za neuspešno, če se ne bodo podpisali vsi trije predsedniki. "V ameriški delegaciji smo pravzaprav dobili navodila, da pripravimo kovčke in jih postavimo na pločnik, da jih odpeljejo. Želel je, da bi bilo videti, kot da končuje konferenco, da bi jo lahko razglasil za neuspešno," se spominja Perina. "Nikoli pa nisem slišal Holbrooka reči, da bomo bombardirali, če konferenca ne bo uspešna. Pri Srbih pa se je vsekakor nakazovalo, da se bodo sankcije poslabšale, prav tako izolacija - in v nobenem primeru ne bi dovolili, da bi se Republika srbska odcepila od Bosne. O tem bi se prepričali, a ne z neposrednim vojaškim posredovanjem, temveč s podporo muslimansko-hrvaški federaciji in spreminjanjem vojaškega ravnovesja v Bosni, če bi se boji nadaljevali. Torej je bilo logično, da je bila za Srbe najboljša ponudba prav ta, ki bi jo lahko dobili v Daytonu."{infobox-gray}145329{/infobox-gray}
Čakajoč na Dayton II.
Kaj se je dogajalo po tem, je bolj znano. V Bosno in Hercegovino se je vrnil krhek mir, toda država odtlej stopica na mestu ali pa koraka nazaj. Bosanski Srbi nenehno grozijo z odcepitvijo, Hrvati pogledujejo proti Zagrebu. Evropa je od BiH že zdavnaj dvignila roke. S tem, ko vse njene sosede, večinoma vojne agresorke, napredujejo proti EU in Natu ali so že v njiju, Bosna stopica na mestu ali celo nazaduje. Bile so ideje o Daytonu II., torej modernizaciji zastarele državne ureditve, pa so jih zminirali politiki vseh treh narodov.
Edino, kar je bilo v primeru povojne Bosne in Hercegovine kolikor toliko uspešno, je bilo haaško sodišče za vojne zločine na ozemlju bivše Jugoslavije. Prvič v sodobni zgodovini je sedel na zatožno klop voditelj kake države, tedaj že bivši srbski predsednik Slobodan Milošević. Sodbe ni dočakal, saj je umrl med procesom, zato pa sta bila kasneje v Srbiji prijeta in v Haagu obsojena voditelja bosanskih Srbov - vojaški vodja general Ratko Mladić je dobil dosmrtni zapor, politični lider Radovan Karadžić pa najprej 40 let ječe, potem pa tudi on dosmrtno kazen.
