Avstrijski pisatelj, ki je po materi tudi koroški Slovenec, nobelovec izpred dveh let, Peter Handke, je imel konec tedna plodno turnejo po Balkanu.
Najprej mu je v Banjaluki predsednica Republike srbske Željka Cvijanović izročila orden z lento "za izvrstno delo in zasluge pri kulturnem in duhovnem razvoju ter še posebej za izjemen prispevek k razvoju in utrjevanju vsestranskih odnosov z Republiko srbsko". Še isti dan je Handke odpotoval v Višegrad, kjer mu je režiser Emir Kusturica izročil veliko nagrado Iva Andrića za najboljšo knjigo, ki je izšla na srbskem govornem področju. Izdana je bila februarja lani pod naslovom Drugi meč: majska povest, prevedel jo je Žarko Radaković. V nedeljo je Handke v Beogradu vtaknil v žep še najvišje srbsko civilno in vojaško odlikovanje Karađorđevo zvezdo. Izročil mu ga je srbski predsednik Aleksandar Vućić. Priznanje mu je bilo podeljeno že lani, a ga je kontroverzni pisatelj osebno prevzel šele v nedeljo.
Ljubezen med Handekejem in Srbijo ter Srbi traja še iz časa najnovejših balkanskih vojn, ko je pisatelj ostajal zvest osumljenemu za vojne zločine, ki je preminil v priporu tribunala v Haagu, srbskemu voždu Slobodanu Miloševiću. Menda iz nostalgije po nekdanji Jugoslaviji. Pred dvajsetimi leti je Milošević Handkeju celo v znak hvaležnosti poklonil jugoslovanski potni list. Ko se je to pred leti razvedelo, je v Avstriji povzročilo pravo nejevero, ali je Handke sprejel tudi jugoslovansko državljanstvo. Kajti, če bi bilo tako, bi slavni pisatelj po avstrijski zakonodaji svoje avstrijsko državljanstvo moral avtomatično izgubiti. Preiskavo so nato ustavili, saj so ugotovili, da Handke, ki sicer večino časa živi v bližini Pariza, za tuje državljanstvo ni izrecno zaprosil.
Ko govorimo o kontroverznosti avstrijskega sicer mojstrskega pisca Handkeja, povejmo, da je za najspornejšo obveljala njegova reportaža Zimsko potovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini. Potopis o potovanju v Srbijo je Handke spisal za nemški časnik Süddeutsche Zeitung leta 1996. V njem je pod vprašaj postavil medijsko prikazovanje Srbije kot napadalca v vojni na Balkanu. "V želji, da bi vojno približali svojim strankam, tuji časopisi od Tima do Nouvel Observateurja neprestano slikajo Srbe kot zlikovce in muslimane kot klasične pozitivce," je zapisal. Poudariti velja, da je reportaža izšla po pokolu in genocidu v Srebrenici.
Handke je tudi po Natovem bombardiranju Srbije zavoljo agresije na Kosovu leta 1999 stopil v bran srbski strani. Med gostovanjem na beograjski televiziji je komentiral, da bi si "želel biti srbski ortodoksni menih v boju za Kosovo". Tegobe Srbov je primerjal s preganjanjem Judov, vendar se je pozneje opravičil za primerjavo s holokavstom. Književnik se je udeležil tudi Miloševićevega pogreba leta 2006 in v nagovoru poudaril, da je "blizu Jugoslaviji, blizu Srbiji, blizu Slobodanu Miloševiću".
No, predvsem drugod v Bosni in Hercegovini je Handkejev obisk vzbudil ogorčenje in gnev. Lokalni mediji so Handkeja dosledno označevali kot "zanikovalca genocida". Za priznanja, ki jih je prejel, so poročali, da gre za "sramotna dejanja". V sarajevskem in tuzelskem kantonu je Hadke sicer "persona non grata" že od leta 2019, ko je postal nobelovec. "To je vprašanje odkritega poveličevanja in slavljenja zločinov, ki so bili zagrešeni v imenu ideje, ki na žalost nikoli ni bila dokončno poražena," je za Radio Slobodna Evropa Handkejevo najnovejšo balkansko turnejo komentiral Emir Sulajgić, direktor Spominskega centra Srebrenica - Potočari. Komentator Dragan Bursać pa je na spletni strani Al EDžazira napisal, da je Handke v Banjaluki sprejel orden, s katerim so bili doslej odlikovani vojni zločinci Biljana Plavšić, Radovan Karadžić, Ratko Mladić, Momčilo Krajišnik. In povedno sklenil: "Kakšen orden, takšen človek!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
