Raul Romeva, predstavnik katalonske Stranke republikanske levice ERC, je politik z dolgim stažem uveljavljanja človekovih pravic. To je dokazal v času in kraju, kjer je potreboval veliko poguma, v okupiranem Sarajevu kot predstavnik Unesca; ni jih bilo veliko, ki bi se bili potegovali za to mesto. Njegova politična pot je dolga, kot predstavnik zelenih je bil evropski poslanec, njegova zadnja funkcija pa je bila ministrstvo za mednarodne zadeve v vladi katalonskega premierja Carlesa Puigdemota, ki je izpeljala referendum. Vlada je bila odstavljena, Romeva se ni odločil za izgnanstvo, bil je aretiran in vrhovno sodišče ga je obsodilo na dvanajst let zapora zaradi vstaje. Januarja bodo minila že tri leta, kar je v zaporu. Neposredni pogovor z njim ni bil mogoč, intervju je torej potekal v pisni obliki s pomočjo njegovih nekdanjih sodelavcev.{infobox-quote_full}148354{/infobox-quote_full}
Nazadnje ste na moja vprašanja odgovarjali januarja 2019, pred začetkom procesa. Kako se počutite, kakšno je vaše zdravje? Pa še, kako se drugi politični zaporniki spoprijemajo s covidom-19?
"Počutim se dobro, krajšam si čas predvsem z branjem in pisanjem, trenutno dokončujem doktorsko disertacijo o pomenu športa v kaznilnicah, pišem pa tudi nekaj novih knjig. Vrhovno sodišče nam je v juniju preklicalo olajšave, ne smemo več delati in nimamo več pravice do obiskov na domu ter smo podvrženi najhujšim omejitvam, ker smo že več mesecev 23 ur dnevno v celici in ne smemo sprejemati obiskov. Ukinili so vse naše dejavnosti zunaj celic. Od oktobra nas lahko eden od svojcev obišče samo enkrat mesečno. To je še zlasti težko za naše družine; mi smo se s tem stanjem pač morali sprijazniti."
Ste pričakovali takšno obsodbo? Katere bodo vaše prihodnje poteze? Se boste obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice?
"Na procesu sem sodnike vprašal, ali se zavedajo, da na zatožni klopi ne sedi samo dvanajst posameznikov, ampak dva milijona ljudi, ki se čutijo prizadeti in jih mi predstavljamo. Dejal sem, da imajo priložnost, da opustijo sodno pot in da vrnejo politiki, kar sodi v politiko. Žal je ideologija prevladala nad resnico ali nad pravico. Upam, da bomo vsaj v Evropi deležni jasnega in poštenega sojenja. Na procesih v Luksemburgu, Belgiji in Nemčiji glede zahteve za izročitev politikov, ki so v izgnanstvu, je bilo špansko pravosodje poraženo; to bi jim moralo dati misliti, kateri kriteriji prevladujejo pri delovanju španskega sodstva."{api_embed_photo}617860{/api_embed_photo}
Po procesu so vam dovolili, da podnevi odidete iz zapora na delo. Če prav razumem, so vam ta dovoljenja preklicali. Zakaj so to storili?
"Zaradi priziva tožilstva proti odločitvi kaznilniške uprave, ki nam je priznala to pravico, ker to dopušča zakon. Problem je, da si je vrhovno sodišče samo prisvojilo pristojnost za odločanje o tem, medtem ko je za to pristojno drugo sodišče. Mislim, da za to ni imelo nobenega razloga, razen volje po maščevanju in seveda politike."
V Španiji teče razprava o možnosti amnestije ali celo o izbrisu vstaje iz kazenskega zakonika. Ali pričakujete vi in drugi politični zaporniki, da bo taka odločitev sprejeta?
"Dejstvo, da je vstaja zločin, je anahronizem, ki je popolnoma arbitrarno v kazenskem zakoniku. Tega kaznivega dejanja ni v zakonodajah večine evropskih držav. Morali bi ga ukiniti. Če želijo najti rešitve, so potrebni ukrepi, ki bi priznali politično dimenzijo tega konflikta in bi prestavili števce na začetek. To pomeni globalno rešitev za vse prizadete, lahko jo imenujemo amnestija ali kakorkoli drugače, le da vemo, za kaj gre."{infobox-gray}148355{/infobox-gray}
V tem času je bil odstavljen še en predsednik katalonske vlade, Quim Torra, ker ni hotel odstraniti transparenta v podporo političnim zapornikom. Madrid ni nikoli sprejel zmage strank neodvisnosti na volitvah 21. decembra leta 2017 in je izkoristil prvo priložnost za njegovo odstavitev, potem ko je leta 2017 odstavil Puigdemonta in vso njegovo vlado ...
"To je sramota. Že leta ni pomembno, kako ljudje glasujejo v Kataloniji. S pomočjo sodnih odločb spreminjajo voljo volivcev ter izvršne in zakonodajne oblasti. Na demokratično zahtevo je država že leta 2014 odgovorila, da je sodstvo prva institucionalna oblast in to uveljavlja že zdaj."
Leta 2016 ste bili nosilec koalicije Junts per Sì (skupaj za da) in ste zmagali na volitvah. Nato, leta 2017, sta stranki na volitvah nastopali ločeno. Kako bo na prihodnjih volitvah, 14. februarja?
"Strank neodvisnosti je več: v parlamentu so zastopane ERC, JuntsxCat, ki se je razdelila na tri dele (Junts, PDeCat in PNC) in CUP, verjetno jih bo nastopilo celo več. Vsekakor mislim, da je pred volitvami potrebna odkrita in konstruktivna razprava, legitimno soočanje o idejah ob zavedanju stvarnosti, večji sposobnosti integracije, predvsem pa se moramo izjasniti, da bomo ostali povezani z večino v družbi in pridobivali podporo, da bomo kos izzivom, ki so pred nami. Mislim, da glede enotnosti ni pomembna oblika, ampak predvsem soglasje o skupnih ciljih; kompleksnost terja od nas, da smo si drug drugemu potrebni. Pri soočenju pridobivamo v odnosih z nasprotnikom za dosego skupnega cilja, z ramo ob rami z zavezniki."{api_embed_photo}617862{/api_embed_photo}
Januarja letos sem bil v Barceloni in sem sledil zagovorom političnih zapornikov v parlamentu. Nihče se ni odpovedal načelom, niti Junqueras, ki je zatrdil, da bo ERC vedno ostala stranka neodvisnosti, vendar tudi išče dialog. Čeprav mislim, da poznam odgovor, vas moram vprašati, ali ste še vedno za to, da postane Katalonija samostojna država.
"Seveda, jasno, mislim in delam, da bi Katalonija bila neodvisna. Temeljno vprašanje tega konflikta je priznanje, da bi lahko odločili, kakšni naj bi bili naši odnosi in kako se bomo spoprijeli z neskladji. Prihodnost moramo oblikovati na osnovi svobode odločanja in ne prisile. Mislim, da je najboljša opcija, da Katalonija z glasovanjem odloča o svoji prihodnosti."
V svoji knjigi Esperança I llibertat (Upanje in svoboda) podrobno analizirate dogajanje in stanje v Kataloniji. Mojo pozornost je vzbudil naslednji stavek o demokraciji: Ko nisi dovolj močan, da vsiliš svoje prepričanje (…), nimaš druge izbire, kot da najdeš pot dogovarjanja s tistimi, ki tega prepričanja ne delijo, z namenom, da upravljaš neskladje. Carles Puigdemont v svoji knjigi M’explico (Pojasnjujem) podrobno opisuje poskuse svoje vlade in svoje osebne, da bi začel pogajanja z Madridom takoj po referendumu, kar je španska vlada zavrnila. Kako bi lahko našli pot za pogajanja s Španijo?
"Glede na to, kaj bi lahko naredili, da bi se španska vlada začela pogajati, glede na različne pritiske, ki jih lahko upravljamo od znotraj in tudi od zunaj, se mi zdi najučinkovitejša pot začetka pogajanj v politiki, torej s političnimi oblastmi, in s sposobnostjo, da ta pogajanja pogojujemo. To politično pot pa mora spremljati družbena zavzetost, ki mora biti čim močnejša."
Oktobra leta 2017 so se predsednik Puigdemont in nekateri člani katalonske vlade odločili za odhod v izgnanstvo, podpredsednik Junqueras in drugi člani vlade so ostali v Kataloniji in verjetno ste vedeli, da boste morali v zapor. V svoji zadnji knjigi Puigdemont obžaluje to odločitev in ocenjuje, da bi bili močnejši, če bi se celotna vlada odločila za izgnanstvo. Sami pa ste odločili, da ne greste v tujino. Ste še prepričani, da je bila ta izbira prava?
"Da, to je bila osebna odločitev vsakega izmed nas. Že veliko pred tem sem dejal, da upoštevam možnost zapora kot del poti, ki smo jo izbrali. Svoj zapor razumem kot politiko, imam se za političnega zapornika in odločil sem se, da izkoristim to stanje in ta čas za politiko. Mislim, da je razprava o tem, ali je pravilna izbira izgnanstvo ali zapor, umetna in ničemur ne koristi, sta dve plati istega kovanca, stanje, ki je zelo krivično in težko za vse nas."
Januarja letos ste omenili, da med referendumsko kampanjo verjetno niste bili dovolj pozorni do čustev ljudi, ki niso bili naklonjeni neodvisnosti. Kaj bi lahko naredili, da bi jih prepričali, seveda ne vseh, da je neodvisna Katalonija dobra rešitev tudi za njih?
"V knjigi Esperança i llibertat in tudi v svoji zadnji knjigi Ubuntu, la República del bien común (Ubuntu, republika skupnega dobrega) namenjam veliko pozornost sočutju. Mislim, da bi morali biti sposobni prisluhniti in upoštevati percepcijo velikega števila ljudi, ki so imeli občutek, a jim nismo želeli prisluhniti. Na enak način je res, da marsikdo ob pretiranih sodnih postopkih in maščevalnih obsodbah ne razume molka in celo prezira mnogih ljudi, ki se štejejo za demokrate in republikance. Sočutje ne sme biti enostransko, delovati mora v obe smeri. Normalizirati moramo dejstvo, da delujemo s sočutjem, da se postavimo v kožo drugače mislečih brez predsodkov, da prisluhnemo stališčem vsakogar in se z njimi pogovarjamo. Sočutje ni šibkost. Prisluhniti je treba, ne da bi želeli koga prepričevati. Če so stališča dobra, se bodo prijela, ne da bi jih vsiljevali."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
