Italija ima novo vlado. Mandatar Giuseppe Conte je predsedniku republike predstavil spisek ministrov in Sergio Mattarella je seznam odobril. Ministri bodo prisegli jutri dopoldne. Vlado sestavljajo predstavniki treh koalicijskih strank, Gibanja 5 zvezd in Demokratske stranke ter levičarske stranke Svobodni in združeni (Liberi e uniti, LeU), ki se je pridružila koaliciji. Zunanji minister je voditelj Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio, Demokratski stranki pa so pripadli med drugimi resorji za obrambo, gospodarstvo in infrastrukturo. Notranja ministrica je, baje na predlog predsednika republike, bivša milanska prefektinja Luciana Lamorgese, na vidnih mestih edina, ki izhaja iz stroke in ne iz politike, očitno z namenom, da se po izpadih Mattea Salvinija umiri to pomembno ministrstvo. Na prvi seji bo vlada imenovala italijanskega člana Evropske komisije; to naj bi bil bivši premier Paolo Gentiloni.
Evropski komisar iz Italije naj bi postal nekdanji premier Paolo Gentiloni
Veliki poraženec Salvini
Skupni imenovalec nastanka nove vlade je odpor proti voditelju stranke Liga Matteu Salviniju, ki je, prepričan o zmagi, hotel izsiliti predčasne volitve. Njegova zmaga bi pomenila velik premik na desno, spopad z Evropsko unijo pri pripravi državnega proračuna, vzpostavitev avtoritarne oblasti, ki bi temeljila na ustvarjanju strahu med prebivalstvom s posledično zaostritvijo represivnih ukrepov, sprva proti migrantom, morda kdaj v prihodnje pa tudi proti italijanskim državljanom. Številna dejanja nestrpnosti, ki jih Salvini nikoli ni obsodil, kažejo na to.
Salvini je v zadnjih dneh zagnal skoraj histerično kampanjo proti nastajajoči koaliciji, češ da gre samo za ohranjanje poslanskih mest z vsemi privilegiji. Res pa je, da prejšnja koalicija med Ligo in Gibanjem 5 zvezd ni imela nobene politične osnove. To sta dve stranki z različnima programoma, z različnima volilnima telesoma in različnimi interesi. Shajali sta, dokler je vsaka v vladi okopavala svoj vrtiček, Salvini pa je koalicijo razbil, ko je Gibanje 5 zvezd v Evropskem parlamentu z odločilnimi glasovi podprlo izvolitev Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije. V italijanski vladi, ki je nastala tudi na osnovi kritike, če ne celo odpora do evropske ekonomske politike in do evropskega establišmenta, skratka s kazanjem na Bruselj kot krivca za težave Italije, je tako prišlo do razkola. Salvini je razumel, da z njegovo protievropsko politiko, z "italexitom", ne bo nič, in tako je sprožil krizo.
To je naredil skrajno nespretno. Naivno se je zanesel na stališče Demokratske stranke, da so v primeru vladne krize edina rešitev predčasne volitve; naivno, kajti pričakovati, da ti bo politični nasprotnik razkril svojo strategijo, kaže na veliko politično nezrelost. Sprožil je krizo in s tem odprl pot novi koaliciji, ki je politično zagotovo bolj homogena, občutljiva za socialne, okoljevarstvene in razvojne teme. Pomislimo samo, da je prejšnja vlada pripeljala Italijo z 1,6-odstotne gospodarske rasti v recesijo. Danes je Salvini veliki poraženec, vendar njegova stranka obstaja, ima veliko glasov, in če vlada ne bo uspešna, obstaja še vedno nevarnost, da se povzpne na vrh vlade in države.
Spletni referendum o koaliciji
Gibanje 5 zvezd ni hotelo govoriti o koaliciji z demokrati, dokler se na nekakšnem referendumu na spletni platformi Rousseau o tem niso izrekli člani stranke. Skoraj 80 odstotkov jih je v torek podprlo sodelovanje z Demokratsko stranko, glasovalo pa je okoli 80 tisoč od skupno 117 tisoč članov stranke.
Nestabilna vlada
V Gibanju 5 zvezd je politični vodja Luigi Di Maio dejansko veliki poraženec. Bil je podpredsednik vlade, vodil je dve ministrstvi, za delo in za gospodarski razvoj, in bil je politični vodja gibanja. To je formalno ostal, vendar vodstvo stranke zelo spretno prevzema premier Conte. Di Maio je nasprotoval sestavi te vlade, vseskozi je upal na obnovitev koalicije z Ligo, pri čemer mu je v zadnjih dneh prestrašeni Salvini celo ponujal premiersko mesto. Vseeno je Di Maio, 33-letni politik brez izkušenj in brez poklica (bil je spremljevalec uglednih gostov na VIP-tribuni neapeljskega nogometnega stadiona), z zelo skromnim znanjem angleščine, pristal na zunanjem ministrstvu. Pomembno mesto, bi kdo mislil, ampak pri zunanjih ministrih sta pomembna sposobnost in ugled. Po vsem, kar se je dogajalo v zadnjem času, si je oboje pridobil premier Conte, ki bo tako edina referenčna osebnost v italijanski zunanji politiki.
Demokratska stranka je potencialni problem nove vlade. Čeprav se je lider Demokratske stranke Nicola Zingaretti v pogajanjih za sestavo vlade izkazal kot sposoben in obenem preudaren politik, ni mogoče mimo dejstva, da nekdanji premier Matteo Renzi še vedno nadzira velik del strankinih poslancev, med drugim večino v strankini senatni skupini. Renzi je dejansko eden režiserjev sedanjega razpleta vladne krize (drugi je bil ustanovitelj Gibanja 5 zvezd Beppe Grillo, ki je dejansko vsilil dogovarjanje z demokrati), vendar je znano, da Renzi razmišlja tudi o odcepitvi svoje frakcije, a na to še ni pripravljen. To je dejansko minsko polje, ki lahko eksplodira v vsakem trenutku. Vlade ne bo destabiliziralo Gibanje 5 zvezd, lahko pa to naredi Demokratska stranka zaradi notranjih sporov, kar sploh ne bi bilo prvič.
V stanju, v kakršnem je danes Italija, predvsem na gospodarskem in finančnem področju, od vlade ni mogoče pričakovati čudežev. K njenemu nastanku so prispevali številni sponzorji, od ameriškega predsednika Donalda Trumpa, lastnika Microsofta in enega najbogatejših zemljanov Billa Gatesa preko Evropske komisije in gospodarskih trgov pa vse do papeža. Je pa pred velikimi izzivi: kako preusmeriti tok gospodarske politike v smeri razvoja. Glede na veliko mednarodno podporo se ne bo mogla več izgovarjati na zunanje sovražnike; notranjih pa ima veliko. Ekipa, ki jo je s težavo sestavil premier Conte, je solidna, nobena skrivnost pa ni, da jo čaka zelo težko delo.
