V Italiji je vsako zatrjevanje, da je vlada trdna in da koalicija uspešno rešuje medstrankarsko dialektiko, v resnici znak, da se bližajo predčasne volitve. Teh je bilo v italijanski zgodovini veliko in zato ne povzročajo velikega razburjenja. Domnevanje, da tudi sedanja, prva populistična vlada italijanske republike ne bo trajala do konca mandata, pa se je v zadnjih tednih prevesilo v gotovost. Vprašanje sta le čas in način.
Leto dni je bilo očitno dovolj in preveč
Vladna partnerja, desno populistična Liga, ki zastopa predvsem interese bogatejšega sloja prebivalstva v severni Italiji, in levo populistično Gibanje 5 zvezd, ki zastopa interese najrevnejših, brezposelnih prebivalcev, v veliki meri živečih v srednji in južni Italiji, imata namreč povsem različna recepta glede vladanja. Liga želi pospešiti investicije v velike infrastrukturne projekte, stavi na strah ljudi pred priseljenci, niža starostno dobo upokojevanja, dopušča, da se državljani z orožjem sami branijo pred tatovi, prizadeva si za enotno davčno stopnjo, kar bi seveda koristilo predvsem bogatim. Gibanje 5 zvezd se osredotoča na socialno pomoč brezposelnim in družinam, ki živijo pod pragom revščine, na nasprotovanje velikim firmam in njihovim projektom, posebno pozornostjo namenja revnemu jugu države. Stranki povezuje samo načelni odpor evropski politiki, vendar zelo nedorečen, češ, Evropo bomo spremenili.
Matteo Salvini in Luigi Di Maio se prerekata kar pred kamerami
Obupani premier, ki ga ne mara nihče
Premier Giuseppe Conte, ki ga je Di Maio pred dobrim letom dni predlagal kot kompromisno rešitev za sestavo vlade, ki nima koalicijske pogodbe, ampak le programsko pogodbo, je olikan in umerjen pravnik, ki pa vlade ves ta čas dejansko ni vodil. Njegovo mesto je v očeh javnosti prevzel Salvini in Contejeva pobuda, ko je v ponedeljek zvečer na novinarski konferenci javno pozval vladna partnerja, naj se umirita, je novost v koalicijskih odnosih. Toda tudi Contejevo priznanje, da ni sposoben voditi vlade, je - kot je komentiral ugledni novinar - podobno, kot da bi se nogometni trener hudoval nad igralci zaradi neusklajene igre.
Tej vladi se torej ne piše svetla prihodnost. Vprašanje je, kdaj bo prišlo do krize; glede na ustavne roke in seveda nezmožnost, da bi bile volitve poleti, pa naj bi se sedanje stanje vleklo še nekaj tednov. Vprašanje je tudi, kdo bo prevzel (ali tudi ne) odgovornost za to, da je povzročil krizo, kajti v italijanski tradiciji je, da so stranke, ki so zakrivile predčasne volitve, na naslednjih volitvah doživele poraz. V zadnjih petih letih se je to zgodilo najprej razvpitemu bogatašu Silviu Berlusconiju (ustanovitelju stranke Naprej, Italija, ki je bil nedavno izvoljen v Evropski parlament) in potem še socialdemokratu Matteu Renziju.
Dejstvo je, da ta vlada ne bo sposobna sestaviti proračuna za prihodnje leto v skladu z maastrichtskimi kriteriji, ki jih zahteva Evropska unija. To nalogo bo moral prevzeti nekdo drug in tudi zato je kaj lahko predvideti, da se Italija odpravlja na predčasne volitve, čeprav jih noče ne Salvini (ki zdaj dejansko vodi vlado, ne da bi prevzemal odgovornost) niti Di Maio (ki bi na osnovi evropskih izidov izgubil najmanj polovico poslancev). Ampak proračun bo za oba prevelik zalogaj.
