Dovolj je s politiko, katere namen je samo iskanje konsenza. S temi besedami je predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni ošvrknila svoje vladne partnerje in zaprla nekajdnevno polemiko, ki je zajela vladno koalicijo. Tema je zelo aktualna: cena bencina namreč zanima sleherno italijansko družino.
Vse se je začelo pred dobrim tednom dni, ko je vlada razpravljala o podražitvah bencina in dizelskega goriva. Bili so dnevi, ko je cena na črpalkah presegla dva evra, kar je močno razburilo javnost pa tudi nekatere gospodarske sektorje. Italija je velika država, nekatere dobrine, predvsem sadje in zelenjavo, vsakodnevno prevažajo z juga na sever na velikih razdaljah, do 1500 kilometrov, in cena goriva sproža dražitve v dobavni verigi in posledično naraščanje cen v trgovinah.
Ob podražitvah je bil najglasnejši voditelj stranke Liga Matteo Salvini, ki je črpalkarje obtožil špekulacij; v Italiji so namreč črpalkarji nekakšni samostojni podjetniki, razen velikih črpalk ob avtocestah. Vlada je z namenom, da uvede nadzor, zadolžila črpalkarje, da poleg lastne cene goriva vsak dan na vidnem mestu objavijo tudi dnevno povprečno ceno v deželi, v kateri imajo črpalko. To pa je razburilo duhove, črpalkarji so napovedali stavko, podprl jih je Salvini, val podpore je prišel tudi iz vrst Berlusconijeve stranke. Črpalkarji so, tako kot avtoprevozniki in taksisti, zelo blizu tema strankama. Še največ razburjenja je povzročila odločitev vlade, da naloži finančni policiji, naj preverja morebitne špekulacije. Razburjenje je bilo upravičeno, če pomislimo, da je marža črpalkarjev tri cente pri litru, glavnina cene pa so davki, vključno s trošarino.
Vse velike televizijske mreže so izkoristile priložnost, da so večkrat objavile izjave Giorgie Meloni v času, ko je bila v opoziciji in je obljubljala, da bo njena vlada odpravila trošarine na gorivo. To se seveda ni zgodilo.
Še več, v prvem besedilu vladne odločbe je bilo predvideno manjše znižanje trošarin, ki pa ga v zadnjem besedilu ni bilo več, češ da vlada potrebuje denar za kritje drugih stroškov socialno ogroženim. Je pa res, da je Melonijeva v državnem proračunu namenila 900 milijonov evrov pomoči nogometnim klubom prve italijanske lige, ki imajo proračunske težave. Poleg tega je z nekaterimi ukrepi, zvišanjem osnove za enotno davčno stopnjo samostojnim podjetnikom s 65.000 na 85.000 evrov letno, odpisom starih glob in kazni, ki jih država še ni izterjala, in majhno pokojninsko reformo, ki bo omogočila predčasno upokojitev nekaj deset tisoč zaposlenim, dejansko povečala izdatke.
Premierka se je znašla v težavah, kar je bilo pričakovano; njena opozicijska partnerja še zdaleč nista prebolela dejstva, da je njena stranka Bratje Italije premočno zmagala in dejansko odžrla več kot polovico glasov obema partnerjema, Salviniju in Berlusconiju. Do kratkih stikov bo še prihajalo, vendar vlada vsaj za zdaj ne bo padla; oblast je kljub vsemu močno lepilo.
Tokrat je premierka zadevo s črpalkarji zaprla najprej z dvema intervjujema v osrednjih televizijskih dnevnikih na nacionalni televiziji in na Berlusconijevi mreži ter nato s sestankom predstavnikov z zvezo črpalkarjev, na katerem je vlada omilila ukrepe in nekako zgladila spor, kar je zadostovalo za preklic stavke. Premirje je trajalo en dan. Ko je bil sklep vlade objavljen v uradnem listu in so črpalkarji ugotovili, da tvegajo 6000 evrov kazni, če poleg svoje cene bencina ne objavijo tudi povprečne cene, so spet zagrozili s stavko, napovedano za 25. in 26. januar. Problemi seveda ostajajo. Zdaj pripadniki vseh treh vladnih strank zatrjujejo, da v koaliciji obstaja velika enotnost. Že samo dejstvo, da je treba to vseskozi ponavljati, pa jasno kaže, da ni tako.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
