Razplet ni mogel biti drugačen. Odstop Luigija Di Maia z mesta vodje Gibanja 5 zvezd, trenutno v italijanskem parlamentu najmočnejše politične stranke, katere zvezde pa so vse od lanskih evropskih volitev v zatonu, ni veliko presenečenje. Morda je presenetljivo samo to, da je Di Maio odstopil štiri dni pred zelo pomembnimi regionalnimi volitvami v Emiliji - Romanji, ki bodo po mnenju opazovalcev bistveno vplivale na prihodnost italijanske politike. Navsezadnje se je samo izognil novemu volilnemu porazu.
To mu namreč napovedujejo javnomnenjski rezultati. Stranka, ki je pred dvema letoma na parlamentarnih volitvah osvojila več kot 32 odstotkov glasov, naj bi po napovedih pristala na pičlih petih odstotkih glasov. Vendar bo poraz že hujši. Za mesto guvernerja dežele se borita dva kandidata: dosedanji predsednik Stefano Bonaccini, kandidat Demokratske stranke ter z njo povezanih manjših levosredinskih strank, in Lucia Borgonzoni, kandidatka Salvinijeve Lige ter z njo povezanih desnosredinskih strank. Po vseh napovedih bo izid zelo tesen, čeprav po zadnjih objavljenih raziskavah (v Italiji v zadnjih dveh tednih pred volitvami niso dovoljene nove objave) vodi Bonaccini. Če zmaga desna sredina, bo Gibanje 5 zvezd v očeh javnosti krivo, ker je s postavitvijo svojega, tretjega kandidata dejansko odvzelo levi sredini tistih nekaj odstotkov, ki bi ji zagotovili zmago, če pa zmaga Demokratska stranka in ljudje izvolijo Bonaccinija, se bo izkazalo, da je vloga Gibanja 5 zvezd dejansko nična.
Deželne volitve v Emiliji - Romanji bodo bistveno vplivale na prihodnost cele Italije
Poslanci zapuščajo Gibanje 5 zvezd
Poleg tega ima Di Maio velike probleme znotraj stranke. Približno 30 poslancev in senatorjev je že izstopilo iz parlamentarnih skupin gibanja; nekateri so prestopili v skupino nepovezanih poslancev in še vedno podpirajo vlado, nekaj jih je celo odšlo k desnici. V gibanju je naraščalo nezadovoljstvo in odstop Di Maia je bil torej samo vprašanje časa. Pravzaprav bi bil moral odstopiti že po evropskih volitvah, ko je gibanje izgubilo polovico glasov v primerjavi s parlamentarnimi volitvami leto poprej. Tega ni storil in dejstvo, da se je za ta korak odločil le nekaj dni pred volitvami, kaže na veliko nezrelost: skratka, izognil se je popolni blamaži.
Vzpon Di Maia v politiki je bil bliskovit. Pri 27 letih je bil kot kandidat Gibanja 5 zvezd izvoljen za poslanca in celo za podpredsednika poslanske zbornice, na mesto, ki pripada opoziciji. Po petih letih je bil leta 2018 ponovno izvoljen, takrat že kot politični vodja Gibanja 5 zvezd. Z nevtralnim premierjem Giuseppejem Contejem, ki ga je sam izbral, je sestavil vlado s skrajno desno Ligo Mattea Salvinija, ki pa jo je slednji po letu dni, ko so se na evropskih volitvah številke obrnile njemu v prid, razdrl v prepričanju, da bo izsilil predčasne volitve. Vendar je Di Maio, čigar izobraževanje se je končalo v gimnaziji z maturo, skočil čez plot in pristal v koaliciji z Demokratsko stranko. Prej je bil ob Salviniju podpredsednik vlade in vodil dve ministrstvi, za delo in za gospodarski razvoj, tokrat je pristal na zunanjem ministrstvu in potolkel edinstven rekord, da je v Evropski uniji (in morda na svetu) edini zunanji minister, ki poleg maternega jezika govori samo neapeljsko narečje. Najbolj znana "zaposlitev" Di Maia pred vstopom v politiko je bila spremljanje uglednih gostov na tribuno za goste na nogometnem stadionu v Neaplju. Res bliskovita kariera; za zdaj Di Maio ostaja zunanji minister, kar ob sedanjih mednarodnih krizah dejansko zmanjšuje vlogo Italije. Sreča je, da je italijanska diplomacija dobro organizirana in da diplomati sproti popravljajo in dopolnjujejo ministra; čemur se tuji sogovorniki ne čudijo, saj dobro vedo, s kom imajo opravka.
Zmagala bi Liga
Če bi bile parlamentarne volitve v Italiji danes, ne bi bilo nobenega dvoma o zmagovalcu. Zmagal bi Matteo Salvini z Ligo, ki bi v prerezu anket osvojila 32 odstotkov glasov, druga bi bila Demokratska stranka z 19 odstotki in šele tretje Gibanje 5 zvezd s pičlimi 16 odstotki osvojenih glasov.
Preko dežele do zvezne vlade
Volilna kampanja pred nedeljskimi deželnimi volitvami je zelo ostra, za vso ostrino pa je kriv Matteo Salvini. Pravzaprav v Emiliji - Romanji potekata dve ločeni volilni kampanji.
Stefano Bonaccini je pet let dobro upravljal deželo. Emilija - Romanja je med najbolje vodenimi deželami, odlikuje se z odličnim zdravstvom, sanacija po potresu, ki jo je prizadel leta 2012, dobro napreduje, gospodarstvo je v razcvetu, turizem ob jadranski obali privablja veliko gostov, javni prevozi dobro delujejo. Skratka, dobra uprava. Bile so tudi nekatere praske, tudi nekaj aferic, vendar veliko manj kot drugod v Italiji. Bonaccinija je posredno podprlo Gibanje sardin, ki je ob koncu prejšnjega tedna priredilo že drugo veliko zborovanje v Bologni, na kateri se je z geslom Proti Ligi zbralo 40.000 ljudi.
Lucia Borgonzoni je v tej kampanji v ozadju, vodi jo Salvini, zelo razvpito, prostaško, z nasilnim besediščem; ne govori o deželni vladi, ampak o beguncih, in napoveduje, da bo z zmago Lige padla rimska vlada in bo on novi voditelj Italije. Premier Conte seveda to zanika in pravi, da te deželne volitve ne bodo vplivale na prihodnost vlade, ampak Salvinijeva kampanja je še zlasti v zadnjih dneh izredno agresivna; nekateri opazovalci menijo, da zato, ker njegov rating nekoliko upada in postaja čedalje bolj nervozen. Ampak do nedelje zvečer, ko se bodo zaprla volišča, je vsaka napoved zelo tvegana.
