Je res vse tako zmedeno, črno, negotovo?

Pred 24. februarjem, novodobnim in predvsem evropskim dnevom D po napadu Rusije na Ukrajino, bi bilo vsako razmišljanje o reinkarnaciji premoga znotraj EU bogokletno. Jedrska energija, sicer okoljsko sprejemljiva, pa varnostno problematična zaradi večnega spomina na ukrajinski Černobil, je bila na črnem seznamu. In z njo tudi naša jedrska elektrarna v Krškem. Avtomobili so v EU tako rekoč brezprizivno zavezani načrtom, ki predvidevajo postopno zmanjšanje predvsem izpustov CO2 in leta 2035 dokončno ukinitev prodaje novih avtomobilov, ki jih poganjajo bencinski ali dizelski motorji. Toda februarska vojna na evropskem vzhodu je predvsem energetske in z njo povezane okoljske (tudi avtomobilske) načrte, zamisli in zaveze postavila na glavo.

Enotnost EU se prav na teh dveh bistvenih področjih krha in topi pod saharskim soncem, ki na najbolj nazoren način ilustrira okoljske spremembe. Kompas, v zadnjih letih kljub pomislekom jasno usmerjen, je zbegan. Mrzlično iskanje energetskih alternativ spominja na čase covida, ko so države, čeprav članice EU, po svoje iskale zaščitne maske, respiratorje in še marsikaj drugega. In čeprav sonce žge na vso moč, je zima, ko se bo treba greti, tako rekoč tik pred evropskimi vrati. Kje in kako do nujno potrebne energije, po čem bo, ali sploh bo – vprašanje brez pametnega odgovora. Tudi pri avtomobilih so opazni poskusi mehčanja zavez; sem in tja se zdi, da leto 2035 za bencinske in dizelske avtomobile le ne bo tako usodno. Je res vse tako zmedeno, črno, negotovo?

Morda. Toda obstaja tudi dobra stran. Kriza, ki je ta hip morda še ne občutimo, bo po drugi strani zagotovo pripomogla k novemu razmisleku in posledično hitremu ukrepanju. Tako je bilo tudi pri covidu-19 – cepivo je bilo nared v rekordno hitrem času. Človek in človeštvo včasih potrebujeta udarec tudi pod pasom, da se zganeta. In ne nujno na škodo okolja, upajmo.