Helena Ponudič
S 26. junijem mineva 74 let od podpisa Ustanovne listine Združenih narodov (UL ZN), ki je popolnoma spremenila podobo sodobne mednarodne skupnosti in brez katere danes ne bi bilo Združenih narodov (ZN). Pa ustanovni akt, podpisan na ruševinah druge svetovne vojne, še ustreza današnjemu času - in ali bodo Združeni narodi kos krizam, vojnam in preizkušnjam novodobnega časa?
Ureditev ZN je zamrznjena
Leta 1945 je UL ZN podpisalo kar 50 držav, Poljska se je k podpisnicam priključila dva meseca kasneje. Čeprav je mednarodna skupnost takrat že poznala predhodnico ZN, Društvo narodov, ta, zlasti s politiko pomirjanja, ki sta jo izvajali Francija in Velika Britanija do vse bolj lačne Nemčije in Italije, ni bila uspešen poskus institucionalizacije kolektivne varnosti. Sicer je prvič v zgodovini omejila - in ne absolutno prepovedala - vojno, že določila sredstva mirnega reševanja sporov in idejno določala sankcije v primeru kršitev miru. V praksi pa ji ni uspelo, vsaj ne tako, kot je uspelo organizaciji ZN v času bipolarne strukture preprečiti morebitni nov tretji svetovni spopad.
Zakaj predhodnici, Društvu narodov, ni uspelo?
Društvo narodov (DN) je leta 1920 nastalo kot odgovor na prvo svetovno vojno, v času svojega delovanja, v grobem do sredine tridesetih let, je od 37 mednarodnih konfliktov obravnavalo le 17, uspešno pa jih rešilo le šest. Vzroke za neuspeh gre pripisati neuniverzalnosti (vse velesile, denimo ZDA, niso bile članice), trenju med Francijo in Veliko Britanijo, neobstoječemu konsenzu o delovanju, nejasnosti o tem, kdo odgovarja za mir (le dva organa odločanja - Svet in Skupščina), DN je izdajalo le priporočila, člen o avtomatskih sancijah je bil revidiran že leto po nastanku, kar je državam kršiteljicam omogočalo veliko prostora za manevriranje in opravičevanje spornih odločitev.
Trgovinsko vojno med Kitajsko in ZDA bi končala reforma
"ZN se ni uspelo prilagajati hitrim in globokim spremembam v svetu, kar je tudi vir neučinkovitosti," komentira pomanjkljivosti ustanovnega akta Kirn. Meni, da največji izziv organizaciji predstavlja kriza multilateralizma, ki predstavlja slabitev sistema in postopno razstavljanje obstoječe institucionalne ureditve, kršitev na mednarodnem pravu utemeljenih pravil in prevlado nacionalnih interesov nad globalnimi.
Med organi ZN najmočnejši Varnostni svet
Združene narode sestavlja šest najpomembnejših organov: Generalna skupščina, Varnostni svet (VS), Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče, Sekretariat. Med njimi ima največjo moč VS, saj ima njenih pet stalnih članic (od skupno petnajstih) - Kitajska, Francija, Ruska federacija, Velika Britanija in Združene države Amerike - možnost veta. Tako so si velike sile pustile privilegiran položaj prvih med enakimi. "Glavni razlog za zadržanost ali celo nasprotovanje vsebinskim spremembam UL ZN je pri petih stalnih članicah, ki se ne želijo odreči privilegiranemu položaju. Od vseh reform sistema ZN je reforma VS najpomembnejša, a hkrati najzahtevnejša in tudi najmanj dosegljiva," ocenjuje diplomat Roman Kirn.
193
držav članic štejejo Združeni narodi
Vojni v Iranu se je mogoče izogniti
Da je širši Bližnji vzhod, kot prizorišče merjenja moči velikih, že desetletja glavni vir nestabilnosti, zatrjuje Kirn. Namreč, nobena velika in pomembna država ni zainteresirana za globlje spremembe sistema ZN in za njihovo modernizacijo: "Na nek način so tem državam - zlasti ZDA - bolj po volji slabotni ZN, ki jim omogočajo iskanje rešitev zunaj obstoječih institucij. Poučen je primer napada na Irak leta 2003, ko so ZDA sicer iskale avtorizacijo za napad v VS - in ker tega niso dobile, so preprosto zaobšle VS. To se lahko zgodi tudi v primeru Irana."
Vračamo se v 19. stoletje
Te mesece se organ ZN Varnostni svet (VS) intenzivno ukvarja s stanjem v Siriji, Jemnu, Libanonu, Venezueli, Centralni afriški republiki, DR Kongu, Somaliji in Sudanu, posebno mesto na dnevnem redu pa zavzema tudi bližnjevzhodni mirovni proces. "Trendi, ki smo jim priča danes in ki nas vračajo v čas ravnovesja sil 19. stoletja, so pripeljali svet do dveh svetovnih vojn v prejšnjem stoletju in do nepopisnega trpljenja milijonov ljudi po svetu," so jasni na ministrstvu za zunanje zadeve.
Slovenija slavna po človekovih pravicah
S polnopravnim članstvom v ZN leta 1992 je Slovenija v zgodovini državnosti prestopila še en odločilni mejnik - in kot slednje opišejo na MZZ, članstvo de facto pomeni, da ji globalna mednarodna skupnost priznava državnost, samostojnost in suverenost, kar je bilo v prvih letih samostojnosti izrednega pomena. Tako si je Slovenija zaradi svojih številnih mednarodnih aktivnosti priborila položaj, da nas ekonomsko močnejše, geografsko večje in politično pomembnejše države ne le spoštujejo, ampak tudi podpirajo v naših aktivnostih, je prepričan Pahor: "Sodelujemo v mirovnih operacijah povsod po svetu in smo ena od najbolj prepoznavnih držav, ko gre za varstvo človekovih pravic, pravic žensk, varovanja okolja ... Razglasitev svetovnega dneva čebel in naše aktivnosti pri razminiranju po svetu niso neopažene, ampak so cenjene in prepoznane kot aktivnosti, ki dajejo optimizem, da je svet mogoče narediti boljši." Kajti z UL ZN je postopoma izginila kolonialna dominacija, rodile pa so se nove, enakopravne in suverene države.
"Pravica narodov do samoodločbe, za katero je stala organizacija ZN, je spremenila svet. Pri tem so pomembne tako imenovane specializirane agencije, ki so kot sicer avtonomne mednarodne organizacije, denimo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Unesco, Svetovna trgovinska organizacija (WTO), Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA), vpete v sistem ZN," verjame predsednik. In kot zaključi Kirn: "Tako kot pravimo in verjamemo, da je Evropska unija najboljše, kar se je do zdaj zgodilo Evropi, lahko rečemo, da so ZN najboljše, kar se je do zdaj zgodilo človeštvu in vsej mednarodni skupnosti."
