Po veliki depresiji, ki je sledila zlomu borze leta 1929, so skoraj vsi prepoznali, da je kapitalizem nestabilen, nezanesljiv in nagnjen k stagnaciji. A v naslednjih desetletjih se je ta pogled spremenil. Povojni ponovni preporod kapitalizma, zlasti mrzlično prizadevanje za financializirano globalizacijo v času po hladni vojni, je obudil vero v sposobnost trgov, da se sami regulirajo.
Danes, dolgo desetletje po svetovni finančni krizi leta 2008, je naravna težnja kapitalizma, da stagnira, ponovno načela to vero. Vzpon rasistične desnice, drobljenje političnega centra in naraščajoče geopolitične napetosti so le simptomi strupenega kapitalizma.
Uravnovešeno kapitalistično gospodarstvo potrebuje čarobno število v obliki prevladujoče realne (inflaciji prilagojene) obrestne mere. Čarobna je zato, ker mora na en mah ubiti dve zelo različni muhi na dveh popolnoma različnih mestih. Prvič mora povpraševanje delodajalcev po delavcih uravnovesiti s ponudbo delovne sile. Sočasno pa mora izravnati prihranke in investicije. Če prevladujoča realna obrestna mera ne uravnoteži trga dela, pride do brezposelnosti in prekarnosti, zapravljenega človeškega potenciala ter revščine. Če ji ne uspe dvigniti stopnje investicij na stopnjo prihrankov, nastopi deflacija, zaradi katere investicije še bolj upadejo. Človek mora biti izredno optimistično naravnan, če verjame, da obstaja takšno čarobno število oziroma da se mu lahko s skupnimi prizadevanji nekako približamo. Kako so lahko zagovorniki prostega trga prepričani v obstoj realne obrestne mere (denimo dvoodstotne), ki lahko vlagatelje spodbudi k produktivnem vlaganju obstoječih prihrankov in hkrati delodajalce spodbudi k zaposlitvi vseh ljudi, ki so pripravljeni delati za uveljavljeno plačo?
Vera v zmožnost kapitalizma, da proizvede takšno čarobno število, je zakoreninjena v floskuli. Milton Friedman je rad pravil, da če neko blago ni redko, potem nima vrednosti, zato mora biti njegova cena enaka nič. Če blago torej ima ceno, mora biti redko, zato mora obstajati cena, pri kateri se bodo prodale vse enote tega blaga. In podobno, če uveljavljena plača ni enaka nič, bodo vsi tisti, ki želijo delati za takšno postavko, našli zaposlitev.
Neverjetno je, kako malo se privrženci prostega trga zmenijo za dejstva
