Podpolkovnik Antonio Tejero je na čelu voda Guardie civil pred 40 leti, natančneje 23. februarja 1981 ob 18.23, vstopil v veliko dvorano španskega parlamenta. Prekinil je zasedanje, na katerem so poslanci razpravljali o izvolitvi novega mandatarja španske vlade, in s pištolo nekajkrat ustrelil v zrak.
Tako se je začel poskus državnega udara. Hkrati je vojska v nekaterih španskih regijah s tanki zasedla mesta in razglasila izredno stanje. Najhujše je bilo v Valencii, kjer je krajevni vojaški poveljnik, general Jaime Milans del Bosch, pripadnik prave dinastije monarhističnih španskih generalov, saj so bili generali njegov oče, ded in praded, z vojsko zasedel mestno središče in prekinil komunikacije, tudi radijske in televizijske oddaje. K sreči se v številnih drugih regijah krajevni poveljniki na klic iz Madrida niso odzvali.
Boter s psevdonimom
Milans del Bosch danes velja za dejanskega poveljnika poskusa državnega udara. V preiskavi pa se je pogosto pojavljal psevdonim Beli slon, pod katerim naj bi se skrival boter državnega udara. Dolgo je prevladovala domneva, da se je pod tem psevdonimom skrival general Alfonso Armada, nekdanji častnik v zloglasni Francovi diviziji Azul v času državljanske vojne. Bil je zvest Francov sopotnik, človek, ki je po Francovem nalogu Juanu Carlosu utrl pot na prestol, in velik nasprotnik Adolfa Suareza, prvega demokratično izvoljenega predsednika vlade po Francovi smrti. Vsi trije, Tejero, Milans del Bosch in Armada, so bili obsojeni na 30 let zapora, vsem ostalim udeležencem v poskusu državnega udara pa je sodišče dosodilo nižje kazni. Trenutno edini preživeli Tejero, star 88 let, uživa na španski desnici velik ugled in je na raznih svečanostih še vedno vabljen in cenjen kot ugleden gost.
Kot je znano, državni udar ni uspel. Ampak od vsega začetka to ni bilo jasno. Bilo je pa jasno, čemu je vojska nasprotovala: Španiji, razdeljeni na avtonomne pokrajine, torej možnosti decentralizacije, ki je bila v tistem času osrednja tema spopada med Madridom in regijami. Med slednjimi so bili najglasnejši Katalonija in baskovske dežele, pa tudi Valencia in obe otočji, Balearski in Kanarski otoki. General Armada se je v parlamentu pojavil pozno zvečer in je nameraval poslancem napovedati sestavo vlade, ki bi ji sam predsedoval. V njej bi bilo kar nekaj častnikov, pa tudi predstavniki vseh strank, vključno s komunisti in socialisti. Vendar se Tejero s tem ni strinjal in do napovedi vlade sploh ni prišlo, kajti Tejero naj bi bil odločno nasprotoval vladi, v kateri bi bili tudi komunisti.
Kraljev dolgi molk
Kralj Juan Carlos je dolgo molčal. Oglasil se je sredi noči, šele sedem ur po vdoru v parlament. Vojsko je pozval, naj se vrne v vojašnice, in predvsem, naj zapusti parlament. Različna ugibanja so, zakaj je čakal tako dolgo. Na resnico bo treba počakati vsaj do odprtja arhivov v nekaterih prestolnicah, predvsem v Washingtonu, Londonu in Parizu. Očitno je, da so iz teh prestolnic navezali stike s kraljem. Pomemben je še zlasti Pariz, kajti general Armada se je pogosto navezoval na vlogo, ki jo je imel general Charles de Gaulle pri vzpostavitvi demokracije v Franciji. Vsekakor pa je pomembno, da je v svojem sporočilu Juan Carlos sebi pripisal vlogo simbola "ohranitve enotnosti domovine". Zasedba parlamenta je trajala do naslednjega jutra, ko se je Tejero končno sprijaznil s kraljevim pozivom in po 17 urah in pol zapustil parlament.
O poskusu državnega udara in o procesu, ki je sledil na vojaškem sodišču in nato na vrhovnem, je izšlo veliko knjig. O vlogi kralja Juana Carlosa je bilo veliko namigov, zapisano pa bore malo. Vse do konca lanskega leta, ko se je na knjižnih policah pojavila knjiga generala Antonia Candila z naslovom El golpe del rey/Kraljev državni udar. Zanimivo je, da je ta knjiga izšla šele po begu Juana Carlosa, ki je že pred leti prepustil prestol sinu Filipu. Juan Carlos se je v Abu Dabi zatekel lani avgusta z namenom, da se izogne morebitnim procesom zaradi korupcije. V knjigi je pojasnjeno, od kod naziv Beli slon. Tako se je imenoval erotični nočni bar v Madridu, kamor je kapetan tajnih služb Jose Luis Cortina spremljal Juana Carlosa v času, ko je bil še Franco na oblasti in je bil Juan Carlos samo princ. Skratka, Candil potrjuje staro, nikoli javno izrečeno domnevo, da je psevdonim Beli slon pravzaprav prikrival prav takratnega kralja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
