Kraška brezna in zgodovinske vrzeli

Gian Antonio Stella je eden redkih uglednih italijanskih novinarjev, ki se že desetletja ukvarja z dogajanjem ob slovensko-italijanski meji, tako aktualnim kot tudi zgodovinskim. V milanskem časniku Corriere della sera, najuglednejšem in največjem italijanskem dnevniku, katerega povprečna naklada presega 170 tisoč izvodov, se, čeprav upokojenec, redno oglaša. Njegovi članki ponujajo podobo, ki se razlikuje od standardnega poročanja medijev o aktualnih dogodkih; slednjim namreč dodaja poglobljen zgodovinski okvir, ki ga večina italijanskih medijev zamolči, glavnina novinarjev pa sploh ne pozna.

Celotni spomin

Tako je bilo tudi prejšnji teden, ko so italijanski mediji na dolgo in široko obravnavali italijanske žrtve v breznih v Istri in na Krasu ter beg Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije po koncu druge svetovne vojne. V večini primerov enostransko, saj so bili Italijani opisani kot edine žrtve, Titovi komunisti pa kot edini krvniki. Omemb dogajanj v času fašističnem diktature skoraj ni bilo, edino predsednik republike Sergio Mattarella je na slovesnosti ob Dnevu spomina v predsedniški palači spregovoril o zločinih fašizma pred drugo svetovno vojno in med njo, pri čemer je bežno pripomnil, da to seveda ne opravičuje nasilja po koncu vojne. Omenil je, da sta z Borutom Pahorjem položila venec na fojbo v Bazovici, ne pa, da sta ga položila tudi onstran ceste k spomeniku bazoviškim junakom, simbolnemu kraju odpora Slovencev proti fašizmu.

To vrzel je zapolnil Corriere della sera z veliko fotografijo Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle pred spomenikom bazoviškim junakom 13. julija 2020 in z dolgim, celostranskim člankom, katerega avtor je prav Gian Antonio Stella. Naslov je Istra, ne da bi kaj zamolčali, v podnaslovu pa opozorilo, da ne gre samo za molk levice o fojbah, ampak tudi za molk desnice o fašističnih zločinih. In te Stella dokaj podrobno navaja v svojem zapisu z utemeljitvijo da se je treba "krute kalvarije Julijske krajine spominjati v celoti" z majhno samohvalo, "kot je to vedno počenjal Corriere della sera".

Fašistični teror

Članek vsebuje ogromno podatkov in vrsto citatov. Med temi Mussolinijevo izjavo, da z manjvredno slovansko raso ni mogoče uporabljati politike sladkorčkov, ampak politiko gorjače, s katero je fašistični voditelj grozil že leta 1920 v Pulju, dve leti preden je fašizem prišel na oblast v Italiji. In dodal je, da je lažje žrtvovati 500.000 barbarskih Slovanov kot 50.000 Italijanov. Pet let kasneje, ko je bil fašizem na oblasti, je z odločbo določil, da je v šolah dopustno samo poučevanje v italijanskem jeziku, da so samo duhovniki, ki so italijanski državljani, upravičeni do ugodnosti, ki jih zakon namenja duhovščini ter da je znanje italijanskega jezika pogoj za upravljanje župnij in škofij. Leta 1927 so poitalijančili imena in priimke ter matičarjem naložili, da to počnejo tudi za nazaj. Izginili so vsi javni napisi v slovenščini in prepovedana so bila slovenska imena tudi na novih nagrobnikih in celo na trakovih na pogrebnih vencih. In potem je z vojno prišla invazija ter priključitev ozemlja, ki ga je Mussolini imenoval Provincia di Lubiana, Ljubljanska pokrajina, ter ga je spremljal z besedami, da se mora etnija umakniti, kadar se ne sklada z zemljepisom. Sledile so deportacije. Tu Stella navaja podatek, da je bilo po pisanju italijanskih zgodovinarjev deportiranih 35.000 Slovencev in Hrvatov, slovenski zgodovinarji pa ocenjujejo, da jih je bilo 120.000. Rab, Gonars, Monigo, Chiesanuova, Visco, Renicci, Colfiorito so kraji, kjer je Italija postavila koncentracijska taborišča za Slovence in Hrvate. Veliko jih je umrlo, in številke se ne ujemajo, nihajo med 4.000 in 7.000. Neizpodbiten pa je podatek z občine Gonars, da je med novembrom 1942 in junijem 1943 umrlo najmanj 71 otrok do enega leta starosti zaradi podhranjenosti. Tem je treba dodati ostale otroke, ženske in stare, ter vse ostale v drugih taboriščih.

Predsednika sta razumela

In tu Gian Antonio Stella navaja pisatelja Borisa Pahorja, čigar portret objavlja ob besedilu, ki ga je milanski dnevnik objavil leta 2020 z naslovom Ni samo en spomin in njegove besede, da je "prav, če se spominjamo istrskega eksodusa in fojb, ampak ni prav, če prej ne govorimo o kulturnem genocidu Slovencev in Hrvatov", ter poudarka, da tako ni mogoče vzpostaviti enakopravnosti in prijateljstva med sosedi. Avtor ob koncu ugotavlja, da sta Borut Pahor in Sergio Mattarella to razumela, ostali pa manj.