Rekordno dolga pogajanja, ki so se vendarle zaključila v nedeljo, so prinesla predvsem razočaranje. V fotofinišu, ko so na zadnjem plenarnem zasedanju morali že preštevati delegacije, saj tiste iz revnih držav niso bile pripravljene trošiti za menjave letalskih kart in odšle, za sklepčnost pa je potrebna prisotnost dveh tretjin držav, se je za največjo težavo izkazala Brazilija. V Madridu naj bi namreč dobili jasne predpise kako izvajati Pariški podnebni sporazum, zapletlo se je pri pogajanjih o slavnem členu 6, ki naj bi vzpostavil globalni trg trgovanja z emisijami. Brazilija je vztrajala, da se mora v shemi upoštevati tudi ponore - torej gozdove države, prav tako pa bi lahko države te kapacitete za porabljanje ogljikovedga dioksida prodajale drugm državam. Bolj ambiciozne države in med njimi tudi EU so zavzele stališče, da bi to spodkopavalo sistem trgovanja z ogljikovim dioksidom.
Pogajanja so za mnoge razočaranje tudi zato, ker je bilo veliko preveč časa nemenjenega tehničnim podrobnostim, malo pa je bilo govora o tem, kako lahko države povečajo ambicije pri zniževanju izpustov ogljkovega dioksida. Emisije so namreč od sprejetja Pariškega podnebnega sporazuma leta 2015 zrasle za kar širi odstotke, kar pomeni, da bi morali odslej vsako leto znižati emisije za 7 odstotkov za naslednjih 10 let, če želi svet ostati pod segretjem 1,5 stopinje Celzija. S sedanjim tempom zniževanja emisij, grozi segretje za tri stopinja Celzija. V tem primeru čaka svet podnebni kolaps, svarijo znanstveniki.
Med ambicioznejšimi pogodbenicami je vodilna Evropska unija z novim zelenim dogovorom po katerem bo EU (a brez Poljske) do leta 2050 ogljično nevtralna. Skupaj z nekaterimi državami v razvoju je EU skušala prepičati svet, da je strožje ukrepanje nujno, a z omejenim uspehom. Veliko Britanijo, ki gosti naslednji, odločilni COP, orej čaka še veliko dela. Konec leta 2020 naj bi namreč države predložile načrte o zniževanju emisij, ki bodo zadostili očitno zahtevnemu cilju - obvarovati svet pred podnebno katastrofo.