Ta se sklicuje na vir blizu njeni družini, ki je tudi povedal, da se je zadnjih nekaj mesecev borila za svoje življenje. Čeprav naj bi ji v ZDA nudili najboljšo možno zdravniško oskrbo, je bila bolezen močnejša, še piše Večernji list.
Virus Zahodnega Nila je bil prvič izoliran leta 1937 iz krvi neke ženske v Ugandi. Okužba s tem virusom v večini primerov poteka brez simptomov, kaže statistika, 20 odstotkov okuženih pa lahko dobi vročinske krče, ki jih lahko spremljajo tudi slabo počutje, glavobol, vročina, izpuščaj, bolečine po mišicah in sklepih.
Pri enem od 150 okuženih se lahko razvije meningitis ali encefalitis, pri tem pa je prizadet bolnikov osrednji živčni sistem in pokažejo se znaki, kot so okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja.
Do sedaj so virus uspeli izolirati pri 43 vrstah komarjev, ki ga lahko prenašajo. Na naših območjih živijo tri vrste teh komarjev. Ti se okužijo ob sesanju krvi okuženih ptic, saj te, glede na podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Nijz), predstavljajo naravni rezervoar bolezni. Precej bolj redko se virus lahko prenaša tudi med ljudmi preko transfuzije krvi in komponent ter darovanih organov. Prenos je možen tudi z matere na zarodek ali preko materinega mleka.
Pri komu se lahko pojavi hujša oblika bolezni?
Čas od okužbe do pojava bolezni je običajno od 3 do 14 dni. Za okužbo so dovzetne vse osebe, ki še niso bile okužene z virusom, pri starejših od 50 let in ljudeh z okrnjenim imunskim sistemom pa je tveganje za hujši potek bolezni večje. Imunost po okužbi je glede na podatke Nijz dolgotrajna.
Blage oblike bolezni ne potrebujejo zdravljena in se spontano razrešijo. Hude oblike bolezni ponavadi zahtevajo sprejem v bolnišnico. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje je simptomatsko, to pomeni z dajanjem zdravil, ki lajšajo simptome bolezni in podporno – dajanje zdravil, ki podprejo obolele organske sisteme.
Najbolj učinkovit ukrep za zmanjšanje tveganja okužbe na območju, kjer kroži virus Zahodnega Nila, je preprečevanje pikov komarjev.