Nasilje je simptom stare bolezni, ki uničuje Afriko

Tridnevno premirje ob nedavnem islamskem prazniku Eid-al-Fitr v Kartumu se zdi mrtva črka na papirju, saj boji v Sudanu ne pojenjajo. Doslej je bilo v njih ubitih več kot 500 ljudi, a dejansko število je verjetno še večje. Slišati je poročila, da iz Egipta in Libije prihajajo nove pošiljke orožja, zato se krepijo bojazni, da bodo razmere prerasle v državljansko vojno, v katero se utegnejo vplesti tudi druge regionalne sile.

Nasilje je posledica boja za oblast med sudansko vojsko, ki jo vodi general Abdel Fatah al Burhan, in paravojaško skupino Sile za hitro podporo (RSF), ki jim poveljuje general Mohamed Hamdan Dagalo, znan tudi pod vzdevkom Hemedti. Prvi je šef prve prehodne vlade, ki naj bi jo po odstavitvi nekdanjega predsednika Omarja al Baširja leta 2019 prevzela civilna administracija, drugi pa njegov namestnik. Namesto tega sta oktobra 2021 izvedla vojaški udar.

RSF so nastale iz milice Džandžavid, ki jo sestavljajo borci iz Darfurja na zahodu Sudana. Ustanovil jih je Omar al Bašir, ki je Sudanu vladal od leta 1993 do aprila 2019, ko ga je po večmesečnih protestih proti njegovemu režimu odstavila vojska.

Hemedti, pravi krivec za konflikt, je ves čas menjaval strani. Vpliven je postal, ko se je boril za Baširja v Darfurju, nato je leta 2007 vodil vstajo zoper njega, preden je znova zamenjal strani v okviru kupčije, po zaslugi katere je postal general. Leta 2013 je iz milice Džandžavid ustanovil novo skupino – RSF. S tem si je ustvaril močno bazo, ki je bila leta 2019 ključna pri odstavitvi predsednika Baširja in potem spet leta 2021, ko je skupaj s poveljnikom sudanske vojske prevzel oblast. Toda potem sta se generala sprla.

Paravojaški mogočneži

Konflikt med dvema konkurenčnima centroma vojaške moči, ki še zdaleč ni kratkoročna sudanska težava, ponazarja splošni dolgoročni problem Afrike. Že v preteklosti so afriški avtoritarni vladarji ustanavljali lastne oborožene skupine, da so se lahko odzvali na morebitne vojaške upore. Po celini tudi ves čas pustošijo konflikti med nedržavnimi oboroženimi skupinami, vzpostavljenimi ob podpori mednarodnih akterjev bodisi zaradi komercialnih bodisi političnih interesov, ter državnimi vojaškimi silami.

Potem ko je leta 1965 postal predsednik Zaira, je Mobutu Sese Seko ustanovil celo vrsto posebnih paravojaških enot, vključno s posebno predsedniško divizijo, ki je bila lojalna njemu, ne ustavi, njeni pripadniki pa so bili vsi iz iste etnične skupine. Podobno so bili "zeleni bombaši" v Zimbabveju v bistvu zasebna vojska nekdanjega zimbabvejskega predsednika Roberta Mugabeja, ko se je obupano trudil ostati na oblasti.

Te paravojaške milice so običajno uporabljene za celo vrsto aktivnosti, vključno s političnim ali strankarskim nasiljem, ali kot protiutež uradnim oboroženim silam, če te veljajo za morebitno grožnjo. Skupine opredeljujejo pripravljenost uporabiti nasilje za dosego političnih ciljev ter ohlapno poveljevanje in nadzor, ki so pogosto vezani na osebno pokroviteljstvo ali etnične povezave. Običajno niso omejene na regionalne spore, hkrati pa so po navadi prilagodljive, kar zadeva lojalnost in zbiranje sredstev.

Ko se vključijo še najemniški vojaki

Take skupine so pogosto povezane z drugimi najemniškimi vojaškimi silami, ki jim priskrbijo borce, poskrbijo za njihovo urjenje ter jim zagotovijo poveljevanje in nadzor. Prihod ruskih najemniških borcev iz skupine Wagner v Mali ter južnoafriških plačancev iz družbe Dyck Advisory Group (DAG) v Mozambik je nedavno nakazal na novi val aktivnosti plačancev po Afriki. Skupina Wagner je sicer zanikala kakršnokoli vpletenost v dogodke v Sudanu in je sporočila: "Zaradi velikega števila vprašanj predstavnikov različnih tujih medijev glede Sudana, ki so v glavnem provokativna, se nam zdi nujno javnost informirati, da najemniških vojakov skupine Wagner v Sudanu ni že več kot dve leti."

Po drugi strani pa DAG na svoji spletni strani zase pravi, da ima "dolgo preteklost zagotavljanja rešitev po meri in da je po naročilu različnih vplivnih klientov sodelovala pri varnostnih operacijah v Iraku, Afganistanu, Jemnu, Srednjeafriški republiki, Malaviju, Zimbabveju, Južnoafriški republiki in Mozambiku".

Znano je, da skupina Wagner deluje v številnih državah, od Malija in Libije do Srednjeafriške republike, kjer ji skupina Human Rights Watch očita zločine in kršitve človekovih pravic. Zdaj je menda aktivna tudi v Sudanu, kjer jo obtožujejo, da z zlatom iz Meroeja, severno od Kartuma, financira rusko vojno v Ukrajini.

Jevgenij Prigožin, zaveznik ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki naj bi bil ustanovitelj skupine Wagner, je te obtožbe zavrnil. "S podjetjem Meroe Gold nimam nič, nikoli nisem bil lastnik tega podjetja in o njem ne vem ničesar," je sporočil Prigožin.

Zlata jama

Leta 2017 je Omar al Bašir menda odpotoval v Rusijo, da bi ruskega predsednika Vladimirja Putina prosil za pomoč. Kmalu za tem je začel v Sudanu, tretjem največjem proizvajalcu zlata v Afriki, delovati novi rudnik zlata Meroe Gold. Glavna vloga skupine Wagner je bila ščititi Baširjeve interese, povezane z izkopavanjem zlata, ter podpirati njegov režim. Po Baširjevi odstavitvi leta 2019 naj bi bila skupina Wagner svojo pozornost v Sudanu osredotočila izključno na izkopavanje zlata.

Očitno sta se skupina Wagner in RSF nedavno povezali, saj je Hemedti februarja 2022 odpotoval v Moskvo, kjer se je sestal s Putinom. Nekaj dni pozneje je, kot je julija istega leta poročala televizija CNN, iz Sudana v rusko vojaško oporišče pri Latakiji v Siriji odletelo letalo, natovorjeno z zlatom. Novinarji televizije CNN ocenjujejo, da je bilo na tak način iz Sudana pretihotapljenega približno 90 odstotkov tam izkopanega zlata, vrednega približno 13,4 milijarde dolarjev. Minuli teden je televizija CNN objavila tudi, da so sudanski in regionalni diplomatski viri navedli, da Moskva med sedanjim konfliktom oskrbuje RSF z raketno tehnologijo, predvsem z izstrelki zemlja-zrak, da z njimi odvrača napade sudanskega vojnega letalstva.

Ustanavljanje paravojaških sil, kot je RSF, se običajno ne konča dobro. Z vključevanjem zunanjih plačancev, ki služijo tako političnim kot komercialnim interesom, pa se stvari še dodatno zapletejo. V Sudanu je skupina, sprva ustanovljena kot pomožna vojaška enota preteklega diktatorja, po zaslugi tega postala resna akterka tako v poslovnem svetu kot v vladi.

Vplivni in premožni posamezniki oblasti ne spustijo iz rok tako zlahka, zato se zastavljajo resna vprašanja o bližnji prihodnosti Sudana, kakor tudi o prihodnosti uporabe fragmentiranih varnostnih struktur v Afriki na dolgi rok.