V poletnih mesecih v velikem delu Španije vsak večer poteka poseben obred. Ko začne neusmiljena vročina popuščati, se namreč ljudje podajo na ulice, pred svoje domove. Vsak si s seboj prinese stol, da lahko s sosedi, prijatelji in družinskimi člani pokramlja "al fresco", kar v prevodu pomeni na prostem.
Sedaj si v podjetni andaluzijski vasi Algar na jugu države prizadevajo, da bi to tradicijo večernega medsosedskega klepeta na prostem kot kulturno dediščino uradno prepoznal in zaščitil Unesco. S tem želijo to več stoletij staro tradicijo obvarovati pred vplivom družabnih omrežij in televizije, pojasnjuje Jose Carlos Sanchez, 38-letni župan kraja s približno 1400 prebivalci. "To je nasprotje družabnih omrežij," je dejal v pogovoru z britanskim časnikom The Guardian. "Tu gre za pogovor iz oči v oči."
Sanchez je nedavno vložil pobudo za vpis te tradicionalne navade v Unescov register nesnovne kulturne dediščine, s čimer upa, da si bo mesto "charlas al fresco", torej klepetanje na prostem, prislužilo ob boku pripravljanja neapeljske pice, finske kulture savn ali tekmovanja iz košnje trave v Bosni in Hercegovini.
Gre za nov pogled na spontana, pogosto banalna druženja, ki ljudem že dolga leta ponujajo prijeten pobeg pred vročino, priznava Sanchez. A vsakič, ko gleda, kako se pred vhodi svojih prebivališč v tem pueblu blancu, belem mestu, začnejo zbirati sosedje in razširjene družine, vidi v tem poskus ohranjanja tega običaja. "Vendar danes ni več tako, kot je bilo nekoč," meni Sanchez, "zato si želimo, da bi se ponovno vsi zbirali zunaj, namesto da nekateri ostajajo doma in brskajo po facebooku ali pa gledajo televizijo". Župan, ki mile poletne večere redno preživlja na pragu 82 let stare hiše svoje matere, lahko brez oklevanja našteje številne prednosti klepetanja na svežem zraku: od tega, da se z izklopom klime za nekaj ur varčuje z energijo, do občutka skupnosti, ki se razvije, ko sosedje izmenjujejo najnovejše govorice ali pa razpravljajo o aktualnih novicah.
Večerni pogovori prinašajo tudi neke vrste psihološko razbremenitev in odpravljajo občutek osamljenosti, kar je danes, ko so strokovnjaki vse bolj zaskrbljeni zaradi poslabšanja duševnega zdravja v družbi, še toliko bolj pomembno. "Ko stopijo na ulico, se ne počutijo osamljene, ker je to tako, kot bi se udeležili nekakšne terapije. Drug z drugim delijo zgodbice ali spregovorijo o svojih težavah in si poskušajo pomagati," pravi 38-letnik.
Prebivalci Algarja so županovo pobudo za dodelitev statusa svetovne kulturne dediščine toplo sprejeli, še poudarja. "Doslej nisem bil deležen nikakršnih kritik, odzivi so bili izključno pozitivni," pravi Sanchez. Trenutno čaka na odziv Unesca, vendar se zaveda, da bi postopek utegnil trajati tudi več let.
Medtem pa so njegova prizadevanja za prepoznavanje kulturne pomembnosti "charlas al fresco" že obrodila nepričakovan sad. Pritegnila so namreč pozornost španskih medijev in tako pomagala promovirati mestece v provinci Cadiz, ki leži v bližini naravnega parka Los Alcornocales. "Zdaj Algar spoznavajo v Madridu pa tudi v Barceloni in v mnogih drugih krajih," pravi Sanchez. (zur)
