Ni več voditeljev, ki bi stremeli k močni EU

Evropsko unijo že desetletje razjedajo različne krize, na katere proevropske elite na znajo ponuditi ustreznih odgovorov in rešitev, pa tudi vizije razvoja ne, ki bi jo na koncu večinsko podprl tudi elektorat tako na nacionalni kot na evropski ravni. Zato politični komentatorji z zaskrbljenostjo pričakujejo letošnje evropske parlamentarne sile, ko se pričakuje prodor populističnih in skrajnih sil, ki so po svoji naravi evroskeptične in EU-fobne. Istočasno pa izgublja proevropsko usmerjen politični center v Evropi, kajti na letošnjih evropskih parlamentarnih volitvah se lahko prvič zgodi, da bi konservativna in socialistična evropska družina skupaj zbrali manj kot 50 odstotkov vseh glasov.
Prisotnost in vztrajnost evropskih kriz sta eden od simptomov odsotnosti močnih in vizionarskih evropskih voditeljev, ki so v preteklosti znali naprej potegniti evropsko barko, ko se je ta znašla v neurju ali se je nevarno bližala čerem. Edini evropski politik, ki pred majskimi evropskimi volitvami ponuja vsaj neko obliko skupne evropske vizije, je francoski predsednik Emmanuel Macron. Pa še njega je notranjepolitično močno načelo gibanje rumenih jopičev, ki so nedvomno odvzeli precej vetra njegovim evropskim ambicijam.

Macron čaka na (so)vizionarja iz Nemčije

"Macron ne obljublja nič posebnega, le to, da bo poskušal delovati skupaj z Nemčijo in drugimi državami, da bomo vsi skupaj bolje živeli," preprosto politično ambicijo francoskega predsednika v vsakdanji jezik prevede Matjaž Trošt, bivši dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja. "To, da je Macron kot absolutno neznan politik pred nekaj leti naredil vzpon iz investicijskega bančništva v Elizejsko palačo, nato dobil še parlamentarne volitve, še zmeraj pa uživa 24-odstotno podporo, kar je enako kot po prvem krogu predsedniških volitev, daje vtis, da on ostaja," o Macronovi politični prihodnosti meni Trošt in dodaja, da potrebuje sogovornika na nemški strani. Odprto ostaja namreč vprašanje, s kom na nemški strani bo Macron lahko združil svojo vizijo, potem ko se bo verjetno šele leta 2020 od kanclerskega položaja poslovila nemška kanclerka Angela Merkel.

Tudi populisti imajo skupen evropski interes

Mednarodni politolog pogleda v še v aliberalni, antievropski tabor in doda, da so italijanski notranji minister Matteo Salvini, madžarski predsednik vlade Viktor Orban, predsednik poljske vladajoče stranke Zakon in pravičnost Jaroslaw Kaczynski ali avstrijski kancler Sebastian Kurz sicer dobri voditelji, a le, če pogledamo s perspektive njihovih držav: "Gre za voditelje, ki interese častne države postavljajo pred interese skupnosti."
Danes se politika ne dogaja več v zaprtih prostorih, ampak na družbenih omrežjih in v javnem nastopanju, opaža Trošt, zato so po njegovo Salvini, Kurz in podobni, ki znajo javno nastopati, toliko močnejši, ker znajo uporabljati moderne komunikacijske tehnologije v svoj prid, predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, ki pa je hotel postati politični predsednik Evropske komisije in se je po vseh desetletjih vladanja v Luksemburgu izpel, pa je povozil še čas. Bivši predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je pravzaprav le izvrševal tisto, kar se je Merklova skupaj s francoskim predsednikom dogovorila.