Znanstveniki ameriške vesoljske agencije Nasa so s pomočjo sonde InSight korak bližje razumevanju strukture in geološke preteklosti Marsa. Robotski pristajalnik, ki je na njem uspešno pristal novembra 2018, zdaj že tretje leto zbira podatke o potresih, s pomočjo katerih so znanstveniki izdelali model notranje sestave rdečega planeta. Raziskave so pokazale, da je njegova skorja v povprečju debela od 24 do 72 kilometrov, kar je nekoliko manj od pričakovanj. Najpomembnejše odkritje misije pa je dejstvo, da polmer staljenega jedra meri okoli 1830 kilometrov, kar je na zgornji meji dozdajšnjih ocen.
To je prvič v zgodovini, da je znanstvenikom uspelo z neposrednimi meritvami določiti notranjo zgradbo drugega planeta, poroča britanski BBC. Sicer jim je to uspelo tudi na Luni, vendar je Mars s premerom 3390 kilometrov bistveno večje nebesno telo. Do izsledkov so prišli na podoben način, kot se to počne pri raziskovanju Zemljine strukture, namreč z zaznavanjem potresov. Ti se skozi tla širijo v obliki potresnih valov, seizmologi pa lahko na podlagi spreminjanja njihove smeri in hitrosti sklepajo, skozi kakšne vrste kamnin potujejo. Seizmometer na Nasini sondi je tako v zadnjih dveh letih zaznal na stotine potresov, a le peščica je bila dovolj močna za tovrstno "slikanje" notranjosti.
Meritve so pokazale, da je trdna zunanja plast oziroma skorja neposredno pod sondo debela 20 ali 39 kilometrov, odvisno od tega, ali je sestavljena iz dveh ali treh plasti. Na podlagi poznane geologije planeta naj bi to pomenilo, da je povprečna debelina skorje med 24 in 72 kilometri. Zemljina skorja je za primerjavo v povprečju debela od 15 do 20 kilometrov, le na določenih kontinentalnih predelih, kot je Himalaja, lahko znaša tudi do 70 kilometrov.
V osrčju Marsa se nahaja njegovo jedro, ki se začne na globini približno 1560 kilometrov pod površjem in je v tekočem stanju, za znanstvenike pa je najbolj zanimiv podatek, da je večje, kot so najprej pričakovali. Njegov polmer meri 1830 kilometrov, kar pa prinaša dve zanimivi posledici. Prva je, da mora biti jedro glede na maso in vztrajnostni moment Marsa bistveno manj gosto, kot so domnevali, in da je zlitina železa in niklja, ki ga tvori, obogatena tudi z lažjimi elementi, kot je žveplo.
Druga posledica je, da mora biti plašč, sloj med skorjo in jedrom, tanjši, kot so menili do zdaj, iz česar sledi, da v njem ne nastane dovolj velik pritisk, da bi se oblikovali določeni minerali. Ti obdajajo Zemljino jedro kot neke vrste odeja, ki upočasnjuje konvekcijo in s tem tudi izgubo toplote. Jedro Marsa torej ne premore takšne obloge, ki bi zadrževala toploto, zato se je najbrž z geološkega vidika relativno hitro ohladilo. Močna konvekcija elektroprevodnega materiala v jedru je zato sprva ustvarila magnetno polje, ki pa je zaradi hitrega ohlajanja popustilo in izzvenelo. Danes rdeči planet sploh nima geomagnetnega polja, ki bi ga ščitilo pred škodljivim sevanjem, zaradi česar je njegovo površje življenju sila neprijazno.
