Kakih dvesto kilometrov severno od Aucklanda smo lovili prijetne žarke, podobne tistim v času mediteranske jeseni. Na poljih so že pobirali letošnje pridelke, tako tudi na kmetijah sladkega krompirja, ki je v tem delu Nove Zelandije skoraj edina poljščina. Med pobiralci pa je dobra polovica tujih popotnikov. Zraven naju še Britanci, Francozi, Italijani, Kanadčani in Japonec. Vsi smo se ustavili za teden ali dva, da si napolnimo denarnice pred nadaljevanjem poti. Vmes se je zgodila korona in dva tedna sta postala dva meseca. "Manj je birokracije, kar se tiče iskanja novih delavcev. Glede tega se ni kaj pritoževati," je v šali povedal lastnik kmetije David Adolph. "Še lani se je v celotni sezoni zamenjalo približno 60 pobiralcev, letos je do konca sezone ostala ista ekipa. To pomeni približno 30 ljudi."
Znajti se je treba
S 25. marcem je Nova Zelandija razglasila strogo karanteno četrte stopnje, kar je pomenilo, da je bilo premikanje po državi strogo prepovedano. Lahko smo šli le do bližnje trgovine in bencinske črpalke. Vsa proizvodnja in storitve, ki niso nujne za delovanje družbe, so zastale. Sezonska dela v kmetijstvu so se lahko nadaljevala, vendar pod strožjimi pogoji. Po novih pravilih smo se organizirali v štiri ekipe. Štirje traktorji, vsak s svojim žetvenikom, na katerem je bilo približno šest ljudi. To je bila ekipa, ki je ostala skupaj tudi v času odmorov. "Če bi se okužil kdo od zaposlenih, bi tako izolirali le ljudi iz tiste ekipe, preostali bi lahko nadaljevali delo," je pojasnil David Adolph. "Če se spomnite, ste na začetku karantene dnevno dobivali nova navodila. Ta so sledila temu, kar nam je naročila država. Po elektronski pošti sem dobil tudi jasne napotke, kako moramo organizirati ves naš tim. Dobili smo tudi navodila po točkah (mislim, da jih je bilo devet), kako ravnati, če kdo od zaposlenih zboli ali ima znake okužbe. Vmes so me tudi poklicali in preverili, ali vse poteka po pravilih. Vem, da je sosednjo kmetijo obiskala tudi policija. To je bilo zelo stresno obdobje, vendar se je izplačalo, ker smo sezono uspešno zaključili, in to brez bolezni."
Več kot 200 tisoč tujih sezonskih delavcev ohranja novozelandsko kmetijstvo pri življenju
Sledilo bo pomanjkanje sezonskih delavcev
"Najbolj me skrbi delovna sila. Naša kmetija je že več kot dvanajst let odvisna od tujih popotnikov, ki opravljajo sezonska dela. Če smo letos zaradi karantene imeli manj dela, ker so vsi z nami ostali vso sezono, pa naslednje leto najverjetneje ne bo nikogar. Nikogar ne bo, dokler ne dobimo cepiva, in bojim se, da bo tudi po tem tujcev bistveno manj. To bo največja težava, za katero bomo mogli najti alternativo," je zaskrbljen David. Če smo v Sloveniji zaradi zaprtja mej govorili o pomanjkanju nekaj sto sezonskih delavcev, jih tukaj potrebujejo več deset tisoč. Lani je v državo prišlo nekaj več kot 152.000 tujcev z začasnim delovnim vizumom. Večinoma Filipinci in Indijci, saj so njihovi vizumi najpogosteje vezani izključno na kmetijske panoge. Približno 70.000 pa jih letno v državo pride s posebnimi počitniškimi vizumi, ki jim omogočajo tudi občasna priložnostna dela. To so predvsem mladi Nemci, veliko je tudi Francozov, Britancev, Čehov, tudi Kanadčanov in Američanov. Sto takih vizumov je bilo vsako leto na voljo tudi za Slovence, vendar teh za leto 2020 tako za Slovenijo kot za nekatere druge države ni.
Izvoz se je v času koronavirusa zmanjšal
Tudi glede izvoza zaradi posledic koronavirusa ni zaskrbljen, saj, kot pravi, ne bo neposredno prizadet: "Poudariti je treba, da naš pridelek v celoti ostane doma. V tujino izvozimo le viške. Letos teh tako ali tako nimamo zaradi suše. Za naslednje leto pa bomo videli. Nekajkrat smo poskušali izvažati v Veliko Britanijo. Spomnim se, da je takrat Jamie Oliver pripravil kuharski šov z našimi kumarami, ki so nato iz trgovin pošle v enem dnevu."
Nova Zelandija je sicer izvozno najbolj povezana s Kitajsko, kamor proda 30 odstotkov vseh svojih izdelkov. Največ je ravno kmetijskih: mleko, meso in morski sadeži. Trgovina s Kitajsko se je sicer v februarju zmanjšala za sto milijonov dolarjev v primerjavi z enakim obdobjem lani, prepolovil se je na primer izvoz mesa. Nekatere projekcije celo napovedujejo 19-odstotni padec izvoza. To so težave, ki bodo morda po sprostitvi trgovskih poti izginile, morda pa bodo morali bolj razpršiti svoj izvoz in intenzivneje iskati druge trge. To vprašanje so si nekateri strokovnjaki zastavljali že v predkarantenskih časih, ko se je začel uveljavljati trgovinski sporazum med ZDA in Kitajsko. Dogovorjene kvote, ki Kitajski zapovedujejo večji odkup hrane iz Amerike, bi tako lahko pomenile, da bi novozelandski izdelki za Kitajce postali manj zanimivi.
