Novinarji na vojnih žariščih tvegajo svoje življenje. Karmen Švegl: "Nekdo, ki je še včeraj imel vse, spozna, da danes to ni več nič vredno"

Danes je kar mirno, saj smo v zaklonišča tekli le trikrat, pove Karmen Švegl, poročevalka RTV Slovenija, ki je že nekaj dni v ukrajinskem Žitomirju, mestu, ki so ga Rusi v preteklih dneh močno bombardirali in je le 140 kilometrov oddaljeno od oblegane prestolnice Kijev. Šveglova, ena od pogumnih novinarjev, je skupaj z možem, snemalcem, že nekajkrat nosila glavo v torbi, da bi gledalcem in poslušalcem javnega radia in televizije neposredno s kriznih, vojnih žarišč poročala o dogajanju. Čeprav je poročala že iz Sirije, Afganistana, Iraka, Egipta, Libije in z okupiranih palestinskih ozemelj, pravi, da je tokrat povsem drugače. "V arabskem svetu so vajeni vsega hudega in stvari, ki se jim dogajajo, dojemajo fatalistično, kot božjo voljo, Ukrajinci pa so dejansko šokirani, da je v 21. stoletju vojna v Evropi mogoča," pripoveduje in priznava, da tudi sama težko dojame, da je tako rekoč na našem pragu prišlo do vojne.

Napad na ekipo Skynewsa

"Vojna človeka razgali," pove in pojasni, da jo v tovrstnih konfliktih vedno zanima človeška plat zgodbe. "Tukaj spoznaš ranljivost človeka, kako nekdo, ki je še včeraj imel vse, spozna, da danes to ni več nič vredno. In kako se na to odzove," razlaga Šveglova, ki je bila v Ukrajini že večkrat in se je na lastne oči prepričala, kako zelo se je ta država v zadnjih letih razvila. Čeprav so tudi v tej vojni novinarji, ki poročajo iz Ukrajine, že bili tarča napada - na ekipo Skynews naj bi streljali ruski saboterji -, sama pravi, da je situacija drugačna od tiste v Siriji. "Tam je bilo bistveno bolj nevarno, saj so bili vsi proti vsem, v Ukrajini pa smo novinarji dobrodošli, vidijo nas kot svoje podpornike pa tudi delamo na ukrajinski strani fronte. Tukaj še vedno spim v hotelu, tam pa sem spala pri ljudeh na tleh in delila nevarnost z njimi." Prizna pa, da je tokratni konflikt prvi, ki je zanjo tudi čustveno bolj izčrpavajoč, saj je doma pustila sina.

O tem, v kaj se podajata z možem vsakokrat, ko odhajata na krizno žarišče, razmišlja pred odhodom. "Ko si na terenu, o tem, v kakšni nevarnosti si se znašel, nimaš časa razmišljati. Refleksijo opraviš, ko se vrneš." O dogajanju v Ukrajini je želela poročati še pred ruskim napadom. Ko se je ta dejansko zgodil, pa je bila edina, ki je bila pripravljena odpotovati tja.

In medtem ko novinarji ob siceršnjem tveganju, ki ga prinaša vojna, neovirano poročajo o ruski agresiji na Ukrajino in njene prebivalce, besede "vojna, invazija in agresija" v besednjaku novinarjev, ki delajo v Rusiji, in ljudi nasploh niso več dovoljene. Oziroma jim, če jih izrečejo, grozijo do petnajst let zapora in visoke denarne kazni, je v petek z zakonom sklenil spodnji dom ruskega parlamenta. Zaradi tega se iz te države že umikajo številne tuje medijske hiše - tudi dopisnica RTV Slovenija Vlasta Jeseničnik se je nehala javljati. Prenehali so delovati neodvisni mediji, kot sta radio Eho in televizija Dožd, priznani neodvisni častnik Nova Gazeta pa je umaknil vso vsebino o Ukrajini.

Diktatorji se resnice bojijo

Nekdanjega dopisnika Dela iz Moskve in dobrega poznavalca tega dela sveta Branka Sobana poteza ruskih oblasti ni presenetila. "Bila je pričakovana in je logična posledica razvoja dogodkov. Diktatorski režimi, avtoritarni režimi in žal tudi nekateri demokratični režimi se bojijo resnice. Besede so nevarne, zato je treba resnico kar se da prepovedati," pojasni in opozori na absurd; resnica je razglašena za lažno novico, lažne novice, ki jih širijo ruska oblast in njej naklonjeni mediji, pa so resnica.

"Zakon o fejkah", kot pravijo zakonu, ki narekuje zaporno in denarno kazen za prepovedane besede, je po Sobanovih besedah katastrofa za neodvisno in svobodno novinarstvo, "ki ga je v Rusiji vedno manj". "Zapiranje, kaznovanje in ubijanje kritičnih novinarjev je v Rusiji dolgotrajen proces. Začel se je pred 22 leti s prihodom Vladimirja Putina na oblast. V Sovjetski zvezi ni bilo svobode, prišla je z Borisom Jelcinom, zato se Rusom kolca po Jelcinovi svobodi," razlaga Soban, ki mu Putinov režim leta 2006 zaradi kritičnega pisanja o vojni v Čečeniji in KGB-ju oziroma danes FSB-ju ni več dodelil akreditacije za nadaljnje delo. Zato je moral Moskvo zapustiti.

Zaradi do oblasti kritičnega novinarstva je bilo ubitih šest novinarjev že omenjene Nove Gazete, med njimi je bila celemu svetu znana Ana Politkovska. "Čemur smo priča danes, je eskalacija terorja nad neodvisnim novinarstvom. To je atentat na resnico, na neodvisne medije, novinarstvo in na lasten narod," pravi Soban, ki poudarja, da imajo številni, ki živijo na podeželju, dostop le do državnih medijev, ki širijo laži, manipulacije in propagando. Drugače je z mladimi, ki imajo, pa čeprav omejen, dostop do svetovnega spleta - v teh dneh so ukinili dostop do twitterja in delno do facebooka. Zato Soban verjame, da bo novinarstvo po zaslugi iznajdljivih Rusov preživelo, a v bistveno težjih in hujših okoliščinah od dosedanjih. Tudi zato je toliko bolj pomembno, da zahodni svet nagrajuje ruske neodvisne novinarje, tako kot je to storil lani s podelitvijo Nobelove nagrade za mir uredniku Nove Gazete Dimitriju Muratovu.