Praznik, ki ga imenujemo dan spomina na mrtve, sovpada s katoliškim praznikom vseh svetih. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, obstaja že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – se je prvič uresničila, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 v baziliki sv. Petra v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, Mariji, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Papež Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je ta, da je število svetnikov tako naraslo, da se pri bogoslužju ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov pozabimo.
Tudi naslednji dan, 2. november, je v Katoliški cerkvi razglašen za praznik, imenovan dan vernih duš. Po mnenju nekaterih etnologov sta oba krščanska praznika prekrila stara poganska verovanja, da se v tem času nemirne duše umrlih vračajo iz onstranstva na svoje domove. Rajniki so po predkrščanskih verovanjih terjali žrtev, zato naj bi živi zanje molili in jim nastavljali hrano.
Katoliška vera narekuje umirjenost
Prvega novembra se tako spominjamo vseh pokojnih, ne le tistih, ki so bili razglašeni za svetnike, temveč tudi vseh drugih. Ta dan je državni praznik v vseh katoliških državah, velja pa za umirjen dan, namenjen razmisleku in druženju s svojci. Na ta dan v državah, kjer prevladuje katoliška vera, ne prirejajo zabav niti sejmov ali koncertov, trgovine so zaprte, ljudje pa obiskujejo grobove in se spominjajo umrlih. V Sloveniji je navada, da grobove okrasimo s svečami in cvetjem, ob njih postojimo ali se pokojnikov spomnimo z molitvijo. V Katoliški cerkvi je običaj, da duhovnik ob maši tudi blagoslovi grobove.
Toda rek Drugi kraji, drugi običaji velja tudi pri tem prazniku. Medtem ko so navade na ta dan v katoliški Evropi bolj ali manj enake, se precej razlikujejo v drugih delih sveta, kjer je katoliška vera prav tako uveljavila 1. november kot praznik vseh svetih.
Hišni oltarji v Mehiki, karnevali na Filipinih
V Mehiki, pa tudi v državah, kamor so se izseljevali Mehičani, je praznik znan kot Dia de los Muertos oziroma dan mrtvih. V nasprotju z zadržanim evropskim tonom ima ta dan v Mehiki veliko bolj vesel značaj, podaljšal pa se je še na 2. november. Na ta dan se srečajo družinski člani in prijatelji, da bi se spominjali umrlih, vendar je spomin nanje obarvan s pripovedmi in anekdotami, ki dajejo praznovanju veselejši pridih.
Za praznovanje je značilno, da v domovih uredijo hišne oltarje, nanje pa postavijo najljubše jedi in pijače umrlega. Enaka živila odnesejo tudi na grobove kot darove za pokojne. Darila pa si ljudje izmenjujejo tudi med sabo, poleg bonbonov v obliki lobanje in tradicionalnega "kruha mrtvih" si podarjajo šaljive nagrobne napise v verzih. Leta 2008 je Unesco mehiške običaje ob tem prazniku vpisal v seznam svetovne nematerialne kulturne dediščine.
Na Filipinih se praznik Araw ng mga Patay začne 1. novembra zvečer in se nadaljuje ves naslednji dan. Bistvo praznovanja je v tem, da se živi spominjajo pokojnih s prireditvami v njihovo čast. Po ulicah potekajo tradicionalni karnevalski sprevodi, v katerih udeleženci v kostumih okostnjakov s poslikanimi obrazi plešejo in pojejo. Tudi Filipinci sicer obiskujejo grobove umrlih svojcev in jim darujejo cvetje in sveče, saj verjamejo, da luč sveče pomaga preminulemu najti pot v posmrtno življenje. Družinska srečanja se zvečer podaljšajo v zabavo, ki traja dolgo v noč, s pojedino in zdravicami umrlim članom družine.
Odpiranje grobov
Med najbolj nenavadnimi običaji spominjanja mrtvih je Famadihana (dobesedno "obračanje kosti"), ki ga poznajo na Madagaskarju. Običaj narekuje, da svojci odprejo grobove ali grobnice umrlih, vzamejo njihove posmrtne ostanke, jih odišavijo s parfumom ali vinom, nato pa jih ovijejo v blago in jih med pesmijo in plesom nosijo okoli grobov. Nenavadna tradicija sledi verovanju, da lahko duša umrlega, preden se telo dokončno razkroji, svobodno prehaja med to- in onstranstvom. Ritual izvajajo vsakih pet do sedem let, ob njem pa se zbere vsa družina.
Čiščenje grobov, spremstvo krav, darovanje hrane
V deželah, kjer prakticirajo druge religije kot krščanstvo, so rituali spominjanja pokojnih različni, tudi povsem drugačni od naših. V Južni Koreji na primer praznujejo Chuseok, s katerim se prednikom zahvalijo za dobro letino. Ne gre za dan spomina na mrtve, kakor ga poznamo pri nas, toda del zahvale obsega tudi čiščenje grobov umrlih družinskih članov. V dolini Katmandu v Nepalu ljudstvo Nevarcev slavi praznik, imenovan Gaijatra, kar v prevodu pomeni festival krav. Otroci iz družin, v katerih je v minulem letu kdo umrl, se maskirajo v krave in druge like in se v sprevodih sprehodijo skozi mesta. Krave so namreč v hinduizmu svete živali, zato Nepalci verjamejo, da bodo pred kratkim umrle tako pospremili v posmrtno življenje. Skozi sproščeno vzdušje na festivalu pa naj bi preživeli lažje sprejeli izgubo in se sprijaznili z bolečino. V hinduizmu pa poznajo tudi praznik Pitru Paksha (štirinajstdnevje prednikov), med katerim se ljudje spominjajo svojih prednikov predvsem z darovanjem hrane. Praznik izhaja iz hindujskega mita, po katerem duša umrlega bojevnika v nebesih ni mogla najti hrane, ker za časa življenja nikoli ni daroval hrane v obredih. Praznik obsega razne rituale, vsi pa so namenjeni temu, da duše umrlih najdejo mir.
