Že najstarejša ljudstva so svojim preminulim v taki ali drugačni obliki izkazovala spoštovanje. Kultura pokopov in oblikovanja nagrobnih znamenj nam danes priča o navadah in običajih preteklih civilizacij in je s tem eden od poglavitnih arheoloških virov pri raziskovanju preteklosti.
Najstarejši ohranjeni ostanki grobnih mest izvirajo celo iz časa neandertalcev. Takrat je za pokop posmrtnih ostankov pokojnega zadostovala v zemljo izkopana jama.
Skozi zgodovino sta se spreminjala tako način pokopavanja umrlih kot tudi način označevanja grobov. V splošnem velja, da sta pokop in oznaka groba v tesni povezavi z družbenim statusom pokojnega. Za najrazkošnejša nagrobna znamenja na svetu veljajo egipčanske piramide, zgrajene v stoletjih okoli 2400 pr. n. št.
V vseh kulturah se pojavlja eden od dveh možnih načinov pokopa: truplo se pokoplje v celoti ali se sežge. Izbira enega od teh dveh načinov ravnanja s posmrtnimi ostanki je močno odvisna od religije. Medtem ko je pri muslimanih in judih sežiganje trupla prepovedano, ga hinduisti in budisti sprejemajo samoumevno. V krščanskem svetu je bil pokop trupla v celoti dolga stoletja edini možen, saj je veljalo prepričanje, da le tak pokop zagotavlja vstajenje.
Za najrazkošnejša nagrobna znamenja na svetu veljajo egipčanske piramide, zgrajene v stoletjih okoli 2400 pr. n. št.
Mesto pokopa pričalo o statusu pokojnega
Kristjani so začeli pokopavati umrle v bližini verskih objektov, kjer so bile običajno shranjene tudi relikvije, torej posmrtni ostanki svetnikov ali njihovi osebni predmeti. Najboljši in najdražji prostori za pokop so bili tisti, ki so bili najbliže oltarju, grobnice za privilegirane so umeščali celo znotraj cerkve. Najrevnejši so se morali zadovoljiti z neokrašenimi skupnimi grobovi. Toda že v srednjem veku so taka pokopna mesta postala premajhna in so povzročala nevarnost za izbruh bolezni, zato so oblasti selile pokopališča na obrobja vasi in mest.
S prihodom razsvetljenstva se je obredje ob pokopavanju vse bolj sekulariziralo. Namesto cerkve so ravnanje s truplom in urejanje grobov prevzeli zasebni pogrebniki in občinske službe. Leta 1876 so v italijanskem Milanu odprli prvi zasebni krematorij na svetu, čeprav je Rimskokatoliška cerkev dovolila kremiranje šele v 60. letih preteklega stoletja. V grški ortodoksni cerkvi pa cerkveni dostojanstveniki upepeljevanju še danes večinoma nasprotujejo. Kremiranje je bilo sicer zakonsko dovoljeno leta 2006, toda duhovniki so dolga leta zavračali izvajanje pogrebne slovesnosti za upepeljenega pokojnika. Šele leta 2019 so v Grčiji zgradili prvi krematorij.
Od okrašenega nagrobnika do raztrosa v sveto vodo
Kot je različno ravnanje s posmrtnimi ostanki umrlega, se med kulturami razlikuje tudi označevanje mesta pokopa. V krščanski kulturi je najbolj razširjeno pokopavanje na urejenih pokopališčih, kjer so grobovi postavljeni v vrste in običajno zadostujejo za ožjo družino. V preteklosti so premožnejše družine imele svoje grobnice, v katerih so krste stale na policah. Pozneje se je uveljavilo pokopavanje krst pod zemljo, ki ga je sčasoma vse bolj zamenjevalo pokopavanje v žarah.
Običaj je tudi, da je mesto pokopa označeno z določenim znamenjem, na katerem je zapisano ime tam pokopanega. V krščanskem okolju sega označevanje grobnega mesta od preprostega lesenega križa do bogato okrašenega kamnitega nagrobnika.
V muslimanskem svetu veljajo pri pokopu določena pravila, denimo, da mora biti pokojnikova desna stran obrnjena proti Meki, kar v Sloveniji pomeni proti jugovzhodu. Muslimani tudi ne odobravajo postavljanja velikih spomenikov ali pretiranega okraševanja grobov. Namesto tega postavijo preprosto nagrobno znamenje, imenovano bašluk, ki ima za moškega trapezast vrh, za žensko pa zaobljenega. Nanj napišejo ime in priimek pokojnika ter datuma rojstva in smrti.
Zanimivi so tudi pogrebni rituali hinduistov, ki svoje pokojne po tradiciji upepeljujejo na grmadi na prostem. Svojci najprej petkrat – za vseh pet elementov – obkrožijo grmado, nato najstarejši sin prižge ogenj. Lobanjo pokojnika razbijejo, da se lahko njegov duh loči od atmana, njegove nesmrtne duše. Pepel pokojnika se mora vrniti v naravo, zato ga največkrat vsujejo v sveto vodo, denimo reko Ganges. Ker tudi zemlja predstavlja enega od elementov, je dovoljeno pepel tudi zakopati, vendar postavljanje nagrobnikov ni običajno. Ob dnevu obletnice smrti svojci pokojniku prinašajo žrtvene darove in v vodo polagajo prižgane sveče kot simbol njegove duše.
