Obletnica operacije Barbarossa: Napad, ki je spremenil potek vojne

Danes mineva 80 let od napada nacistične Nemčije in njenih zaveznic na Sovjetsko zvezo. Operacija s kodnim imenom Barbarossa 22. junija 1941 je bila največja vojaška operacija ne samo v drugi svetovni vojni, pač pa v celotni človeški zgodovini. Ob tej pomembni in tragični obletnici so v Mednarodnem raziskovalnem centru Maribor oziroma v prostorih nekdanjega nacističnega taborišča za vojne ujetnike v mariborskem Melju Stalag XVIII D pripravili enajsto mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Operacija Barbarossa ali zakaj je v Mariboru umrlo okoli 5000 sovjetskih vojnih ujetnikov.

​Zmotne kalkulacije

Prvi je na konferenci spregovoril zgodovinar velike domovinske vojne, kot v Rusiji poimenujejo boj proti nacističnim okupatorjem, generalpolkovnik Vitalij Azarov, tudi namestnik predsednika Ruske zveze veteranov, ki še danes premore šest milijonov članov. Najprej je omenil napačne sovjetske račune v zvezi s Hitlerjem. "Čeprav so se v Sovjetski zvezi zavedali, da bo spopad neizbežen, pa je Stalin ignoriral informacije o prihajajočem Hitlerjevem napadu. Že vojna s Finsko je razkrila slabosti Rdeče armade, (sovjetski voditelj Josif Visarionovič) Stalin pa se je raje ukvarjal z represijo nad oficirji. Izkusilo jo je okoli 40 tisoč sovjetskih častnikov. Rdeča armada je sicer gojila mit o svoji nepremagljivosti, a napačna zanašanja, da vojne še ne bo, so Sovjetsko zvezo drago in krvavo stala. Medtem ko je bil nemški vojaški stroj moderen in izkušen, so Sovjeti še v tridesetih letih prejšnjega stoletja menili, da je glavna udarna moč armade v pehoti in konjenici. Vojaška industrija je bila zavoljo tega v povojih, čeprav so jo že začeli pospeševati. Hitler je z napadom pohitel in nemška vojska, wehrmacht, je računala, da si bodo Sovjete podredili v osmih do desetih tednih. Čez sovjetske zahodne meje je 22. junija 1941 udarilo kar pet milijonov dobro oboroženih nemških vojakov s 4000 tanki, 4450 letali, 44 tisoč topovi. Svoje so prispevali nemški zavezniki, od Italijanov, Romunov, Slovakov, Madžarov do Fincev. Nemci so uporabili še tehniko z dotlej okupiranih ozemelj v Zahodni Evropi. Angažiranih je bilo kar pet tisoč vlakov iz zasedene Francije, puške in mitraljezi iz Češke, avtomobili iz Belgije ..."

Nemčija je napadla v štirih armadnih smereh - Sever, Sredina, Jug in smer od Finske, cilji pa so bili osvojiti Leningrad, Minsk, Kijev in Kavkaz, da bi naposled zasedli tudi Moskvo. Azarov je dejal, da so sicer Nemci že od prvega dne napada doživeli hude protiudarce, ki jih v svojih "blitzkriegih", bliskovitih vojnih napadih, na zahodu niso bili vajeni. Kajti Danska se je Hitlerju predala po samo šestih urah bojev, Belgija po 18 dneh, Poljska po 27 dneh, celo velika Francija že po mesecu in 12 dneh, Kraljevina Jugoslavija po 12 dneh, Norveška po dveh mesecih in dnevu. Azarov je omenil junaške branilce brestovske trdnjave in seveda epopejo bitke za Leningrad, mesta, ki so ga Nemci obkoljevali in blokirali 872 dni, med Rusi pa je bilo po različnih ocenah med 400 tisoč in milijonom in pol smrtnih žrtev. "Od tega jih je le tri odstotke padlo zavoljo bojnega delovanja, 97 odstotkov žrtev je šlo na račun lakote, bolezni in mraza," je dejal Azarov.

Strašna bilanca

Bilanca Barbarosse, ki se je (za)vlekla do konca leta 1941 in posledično še dlje, do bitke za Stalingrad ter dokončne kapitulacije Nemčije maja 1945,, je bila nezaslišana. Nemcem se je načrt bliskovite vojne na ruskih prostranstvih in ob sovjetskem odporu izjalovil. Sledil je nemški poraz pred Moskvo in potek druge svetovne vojne se začel odločilno spreminjati. Toda za nemškim divjanjem po ruskih prostranstvih je ostalo tisoč porušenih mest in 70 tisoč uničenih vasi, 50 tisoč kilometrov podrtih železniških tirov in 15 milijonov mrtvih samo med civilisti.

Azarov se je dotaknil še mariborskega taborišča Stalag in povedal, da je bilo stanje v njem za sovjetske vojne ujetnike grozno: "Hrano so dobili; ne trikrat na dan, pač pa trikrat na teden. Od 5000 tukaj umrlih do marca 1942 smo doslej ugotovili 3000 imen." Operacija Barbarossa je sicer na koncu privedla skupaj do smrti okoli 3,300.000 sovjetskih vojaških ujetnikov. Azarov je še poudaril pomen sovjetske borbe za zahodne zaveznike, ki pa tega ne cenijo več kot nekoč. Omenil je zahodno slovesnost ob lanski 75. obletnici osvoboditve Evrope izpod nacifašizma, na kateri pa poleg ameriške, britanske in francoske zastave ni bilo sovjetske, ter se zavzel "zoper skušnjave, da bi ideologi prevrednotili preteklost in potvorili zgodovino ter celo Sovjetski zvezi pripisovali za žrtve". Enako krivdo kot Hitlerjevi Nemčiji.

Operacija Barbarossa pa ni bila izjemna samo zaradi obsega vojskovanja, pač pa tudi zaradi usodne spremembe načina vojskovanja. Z napadom na Sovjetsko zvezo je namreč nacistična Nemčija preganjanje in - tedaj - omejeno ubijanje za njen režim neželenih skupin ljudi spremenila v množično in sistematično ubijanje ter uničevanje. Zato je bil pred začetkom napada sprejet tako imenovani Kommissarbefehl, po katerem ujetih komisarjev Rdeče armade niso obravnavali kot vojne ujetnike, ampak so jih takoj ustrelili. Posebej za napad na Sovjetsko zvezo so ustanovili še mobilne likvidatorske oddelke, imenovane Einsatzgruppen, katerih pripadniki so do konca leta 1941 na osvojenih sovjetskih ozemljih, zlasti v sedanji Ukrajini, večkrat ob pomoči lokalcev, ubili okoli pol milijona ljudi, večinoma Judov. Šele kasneje - tudi ker so morilci imeli vse več psiholoških težav - so se nato nacisti domislili industrijskega pobijanja s plinom v uničevalnih koncentracijskih taboriščih.

​Nepredstavljivi zločini

O teh zločinih je na konferenci spregovoril direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor Boris Hajdinjak. Omenil je obisk drugega človeka tretjega rajha Heinricha Himmlerja v Minsku 15. avgusta 1941. Himmler se je čudil, ko je gledal eksekucije, čemu med usmrčenimi ni tudi žensk. Seveda so po tem nacistični zločinci pobijali še ženske in otroke. Najhujši tak zločin se je zgodil v Babjem jaru pri Kijevu, ko so nacisti v samo enem dnevu pobili kar 30 tisoč ljudi.

Hajdinjak je tudi ugotavljal, da so zločine v Sovjetski zvezi in tudi v Sloveniji kdaj pa kdaj delali isti ljudje. Navedel je primer Walterja Blumeja, ki je po službovanju v činu nižjega poveljnika zločinske enote v okupirani Sovjetski zvezi prišel leta 1942 na Gorenjsko. "Nacistična uničevalna politika je bila torej enaka tam in pri nas. Morda je bil le obseg zločinov manjši, a slovenska zgodovina ni zavoljo tega nič manjša," je menil.

Jan Malec iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor je to tezo podkrepil s predavanjem o izgnancih iz Maribora. Nacisti so želeli Spodnjo Štajersko germanizirati že v nekaj mesecih po začetku vojne in del tega zločinskega načrta je bila izselitev do 260 tisoč ljudi od skupaj 800 tisoč, ki so živeli tu. Začeli so z intelektualci, ki so jih izgnali v Srbijo, a načrta okupator zavoljo odpora med prebivalstvom in prvih partizanov ni uresničil.

Konferenco je zaključil Martin Premk iz Mestnega muzeja Ljubljana. Govoril je o slovenskem oboroženem uporu leta 1941. Spomnil je na ustanovitev Osvobodilne fronte, ki je res "imela ime Protiimperialistična fronta, a so od vsega začetka vzporedno uporabljali tudi ime Osvobodilna fronta." Na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo so pri nas ustanovili glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. In kmalu so se po Sloveniji, tudi na Štajerskem, začele pojavljati številne partizanske čete, ki pa jih okupator v veliki meri uničil. Ne pa Cankarjevega bataljona, ko je 200 partizanov nato v začetku leta 1942 v Dražgošah vodilo znamenito bitko z 2000 Nemci.