Odnosi s Hrvaško: Ribarjenje od Umaga do Kopra

Domnevni dogovor Hrvaške in Slovenije o ureditvi ribolova ob severozahodni istrski obali slej ko prej ostaja skrivnosten. Večer je o obvestilu dveh hrvaških ministrov, zunanjega Gordana Grlića Rodmana in za kmetijstvo Marije Vučković, približno deseterici hrvaških ribičev, pretežno iz Savudrije, na sestanku v začetku prejšnjega tedna v Umagu poročal v Sloveniji med prvimi.

Obveščeni iz medijev

Tiha diplomacija, ugibamo, naj bi se strinjala, da bi hrvaški ribiči mogli kmalu loviti v slovenskem teritorialnem morju do Kopra, slovenski pa v hrvaškem do Umaga. Ugibamo zategadelj, ker je slovenska stran, zunanje ministrstvo, na vprašanje o dogovoru, ki je pricurljal iz Umaga, ponudila zgolj skop odgovor, da je "v preteklih dveh letih Vlada Republike Slovenije krepila dialog s sosednjo Hrvaško in ta dialog namerava krepiti tudi v prihodnje".

Tudi slovenski ribiči so bili o tem obveščeni le preko medijev, je za slovensko tiskovno agencijo STA povedal piranski ribič Zlatko Novogradec. Sam takšne rešitve ne podpira. Po njegovem bi bilo treba vztrajati pri uveljavitvi razsodbe arbitražnega sodišča. Spomnil je, da so se slovenski ribiči o tem s pristojnimi na slovenski strani že pogovarjali pred dvema ali tremi leti in takrat so zavzeli stališče, da dogovor ne pride več v poštev, saj je Slovenija medtem z odločbo arbitražnega sodišča že dobila mejo na morju, ribiči pa območje za ribolov. "Hočemo samo to, da Hrvaška prej ali slej to sprejme in da imamo ta košček morja," je poudaril Novogradec. Po njegovih besedah je vprašljiva tudi izvedljivost možnosti ribolova vse do Umaga, saj slovenski ribiči danes ne premorejo več flote, ki bi to dopuščala.

Govorili smo s pravnikom Markom Pavliho s Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani. Tudi on je naprej potožil, da zadevo pozna zgolj iz medijev: "Domnevam pa, da je v ozadju diplomacija obeh držav, namreč v duhu skupne izjave o trajnem sodelovanju v severnem Jadranu, ki so jo lanskega aprila na Brdu pri Kranju podpisali zunanji ministri Slovenije, Hrvaške in Italije, še okrepili pa so jo na Blejskem strateškem forumu. Tiha diplomacija je lahko zelo učinkovita, če pripelje do glasnih konkretnih rešitev, sprejemljivih za vse vključene strani. Če bi se glede takšnega načina ribolova strinjali tako slovenski kot hrvaški ribiči, je takšno sodelovanje hvalevredno, ne glede na različne politične interpretacije."

Neformalne implementacije arbitraže

Toda ali se Pavlihi ne zdi, da bi takšen dogovor izrinil Sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju (Sops), ki predvideva, da bi smeli hrvaški ribiči loviti do Ankarana, torej po vsem slovenskem morju, slovenski pa do Vrsarja, uveljavil pa naj bi se z arbitražno razsodbo? "Če bi bil dosežen bilateralni sporazum med Hrvaško in Slovenijo in bi ga ratificirala oba parlamenta, bi s tem najverjetneje Sops nadomestili. Glede na izid slovenske tožbe v Luksemburgu je bržkone jasno, da Hrvaška nikakor in nikoli ne bo priznala arbitražne odločbe, vsaj formalno ne. Zato pridejo v poštev druge neformalne metode implementacije tega sporazuma, ki temeljijo na pogajanjih in posamičnih sporazumih. Druge rešitve ne vidim, če želimo s sosedo obdržati dobre odnose in jih še izboljševati."

Kaj pa z mednarodnopravnega vidika pomeni morebitna uveljavitev dogovora? Pavliha: "Jadransko morje je zaprto oziroma polzaprto morje, zato Konvencija Združenih narodov o pravu morja in Evropska komisija zahtevata, da jadranske obalne države sodelujejo pri uresničevanju svojih pravic. Žal sistem določanja kvot v Jadranskem in Sredozemskem morju še ni v celoti uveljavljen tudi zaradi prisotnosti tretjih držav in vpliva mednarodne regionalne ribiške organizacije. Zgodovinske pravice slovenskih ribičev v hrvaškem teritorialnem morju, ki so jih imeli zagotovljene v Sopsu, so že bile vključene v okvir skupne evropske ribiške politike. To je bilo določeno s hrvaško pristopno pogodbo, katere začetek veljavnosti je bil vezan, kot pravite, na polno uveljavitev arbitražne odločbe. Toda slednje naša soseda ne priznava in nam tudi tožba pred Sodiščem Evropske unije v Luksemburgu ni pomagala. Ne preostane nam nič drugega, kot da jo postopoma in vsaj delno, korak za korakom uveljavljamo sporazumno s Hrvaško in pri tem iščemo vzajemne, lahko tudi originalne rešitve. Nigerija in Kamerun sta denimo potrebovala deset let, da sta implementirala sodbo Meddržavnega sodišča v Haagu glede morske in kopenske razmejitve, nekatere države še mnogo dlje."

Ni vse predvolilno

Pavliha meni, da smo sicer že v obdobju, ko so bolj ali manj vsi ukrepi koalicije in reakcije opozicije označeni za predvolilne: "To je slabo za notranjo in zunanjo politiko, za celotno državo in kajpak tudi za ljudstvo, a to je že druga tematika, ki presega morje in ribištvo. Vendar Evropska unija spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami. V Pogodbi o Evropski uniji je tudi izrecno zapisano načelo lojalnega sodelovanja, na podlagi katerega se unija in njene članice medsebojno spoštujejo in pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz primarnega evropskega prava. Dogovori med članicami, ki upoštevajo temeljne vrednote EU, kot je recimo spoštovanje človekovih pravic in pravne države, bi morali biti torej povsem običajni, a jih je žal premalo."

Pavliha še meni, da je z medsebojnimi sporazumi mogoče rešiti vse, tudi zagato, kje se pri dogovoru iz Umaga pravzaprav začne oziroma konča hrvaško ali slovensko morje, "če le te sporazume v imenu ljudstva požegnajo tudi poslanci v državnem zboru in saboru".